Vsak večer se zahvali za vse lepo

Moč poguma so v Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske naslovili pogovorni večer s Tinko Tonejc, 22-letnico iz Prihodov pri Planini pod Golico, ki je nedavno potekal v blejskem hotelu Astoria v sklopu projekta SIDRO.

Tinkina zgodba je težka in hkrati navdihujoča. V drugem letniku srednje šole je zbolela za možganskim tumorjem. Težave z vidom so se začele že prej, opazili so jih tudi na zdravniškem pregledu za vozniški izpit. Vsi alarmi pa so zazvonili, ko je postala zmedena in se ni več znašla v prostoru. Po obisku urgence je zelo hitro dobila diagnozo: možganski tumor. »To je bil velik šok. A potem padeš v neko borbeno fazo in si zadaš cilj, da boš to premagal,« je pripovedovala. Prestala je štiri cikle kemoterapij (že po prvem ciklu se ji je vid skoraj v celoti vrnil) ter protonsko obsevanje v Italiji. Vrnila se je v srednjo šolo, jo dokončala in postala celo diamantna maturantka, se vpisala na študij na Višjo šolo za gostinsko, velnes in turizem na Bledu, načrtovala, da bo začela opravljati izpit za avto ... Dokler ... »Prvi letnik sem opravila normalno, v drugem letniku pa se je med vajami joge pojavil hud glavobol, ki ni ponehal. Rak me je spet obiskal, diagnoza se je vrnila. Ta bitka je bila hujša kot prva, vse je bilo na višjo potenco. Šlo je na vse ali nič, ker tisto, kar je v prvo delovalo, zdaj ni.«

Po biopsiji tumorja, ki so jo opravili skozi nos, je ponovno oslepela ali kot je dejala: »Prebudila sem se v temo.« Določili so ji pet ciklov kemoterapij, enega tudi s presaditvijo matičnih celic, in ponovno protonsko zdravljenje v Italiji. Ob tem pa se ji je močno poslabšal še sluh. »Lažje sem se sprijaznila, ko sem izgubila vid, a ko je prišlo še do okvare sluha, je bil to dvojni udarec. A v bitki ni bilo časa za obup in še zmeraj imam upanje, da se bosta tako vid kot sluh povrnila,« je dejala Tinka.

V obeh bitkah, kot ju imenuje, je imela veliko podporo domačih, zlasti mame. »Rekla sem ji: Mami, ne skrbi, mi bomo to zmogli. In s to mislijo sem šla skozi vse,« je povedala Tinka, ki je postala tudi ambasadorka Inštituta Zlata pentljica, lani celo obraz njihove plakatne akcije, s katero so ozaveščali o raku pri mladih, je pa tudi članica sveta zavoda. Na pogovorni večer na Bled sta jo prišla podpret ustanovitelja Valerija in Ivo Čarman, pa tekaški trener Klemen Dolenc in Gorica Stevanović, s katerima bo, ko fizično okreva, začela trenirati tek, njen cilj je tudi udeležba na maratonu. Zahtevno zdravljenje je namreč pustilo posledice, omejujejo jo bolečine, zlasti glavobol, pa tudi utrujenost. A kot je dejala, je prav Klemen Dolenc eden njenih največjih motivatorjev, saj je prepričan, da s svojo vztrajnostjo in močjo ne bo le pretekla maratona, temveč bo nekoč ponovno videla in slišala.

Tinka danes študira velnes, zanima jo področje gozdne terapije, masaž ... Želi pa si tudi še naprej ozaveščati o raku pri mladih in biti navdih ter opomnik, kako dragoceno je življenje.

In kako gleda na vse preizkušnje, ki jih je morala prestati? Kot je dejala, so jo izoblikovale v osebo, kakršna je danes. Ima nove vrednote in zavedanje, kaj je v življenju pomembno: družina, prijatelji, ljudje, ki ti stojijo ob strani. »Da je pomemben ta trenutek, tukaj in zdaj. Da se prepustiš in ne načrtuješ preveč prihodnosti. In da si hvaležen, tudi za drobne trenutke. Sama se vsak večer zahvalim za vse, kar se mi je tisti dan lepega zgodilo. In čisto vsak dan se mi zgodi kaj lepega! Študiram, odkrivam nove stvari, živim! Z malo prilagoditvami zmorem skoraj vse.«