Vsake jaslice so unikat

Marija Bizjak iz Čirč z žarom pripoveduje, kako srečna je, ko lahko svojo ljubezen do oblikovanja gline deli na ustvarjalnih delavnicah z otroki v vrtcih, šolah, na oratorijih. »Resnično mi je v užitek, ko vidim otroke, kako srečni so pri tem tudi oni. Kako zelo se trudijo, da bi naredili kakšno ovčko.« Petindvajset let bo, kar je začela ustvarjati z glino. Leta 1999 se je upokojila, premišljevala o tem, kaj bi še lahko počela. »Ljubi Jezus, daj mi kakšno delo, samo ne pošlji me daleč iz kuhinje, ker me ima mož rad doma,« se nasmeje spominom. Najprej je risala na steklo, a je to ni preveč pritegnilo, ko pa je pred božičem gledala neko gospo po televiziji, kako je delala glinene jaslice, je bila odločena, da jih tudi sama naredi. Udeležila se je tečaja risanja in kiparjenja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, njene vztrajnost, potrpežljivost, želja po znanju so bile razlog, da je do božiča naredila četvero manjših jaslic. »Neka gospa mi je že takoj rekla, da imam blagoslovljene roke,« se kar ne more načuditi Marija Bizjak. Vse do danes pa je ostala zvesta motivom, ki so povezani z vero, družino in izročilom.

Na ogled bo od petnajst do dvajset jaslic

Razstavljala je po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu. Njene jaslice iz gline so stalno postavljene v Muzeju jaslic na Brezjah, v cerkvi Matere božje na Blejskem otoku pa v času božiča. Prav tako krasijo marsikateri slovenski dom. »Ne znam vam opisati, koliko lepih stvari sem doživela na razstavah, predavanjih, delavnicah, na katerih sem sodelovala. Kamorkoli sem prišla, sem bila toplo sprejeta,« je še vedno ganjena nad odzivi. Samostojno bo razstavljala v kranjskem župnišču, odprtje razstave glinenih jaslic bo v petek, 20. decembra, ob 18.30. »Želela sem tudi sama nekaj prispevati k dekanijskemu misijonu, ki poteka v tem času. Pri organizaciji razstave, na kateri bo od 15 do 20 mojih jaslic na ogled vse do svetih treh kraljev, mi pomaga Društvo katoliških pedagogov.«

Sledi njenih rok, njene duše

Marija Bizjak ima pri ustvarjanju vso podporo svoje družine – moža Jožeta, sina Igorja, hčerke Marije, vnukov in pravnukov. Ko se poglobi v ta svet, čas zanjo obstane. Ponosno pripoveduje tudi o tem, kako so sinu Igorju za njegov petdeseti rojstni dan pomagali uresničiti željo po postavitvi kapelice v Hrašah pri Smledniku, od koder Marija izvira. V štiri strani kapelice je postavila glinenega svetega Jožefa v delavnici, zavetnika »tišlarjev«, s čimer se poklicno ukvarja njen sin, svetega Ignacija, ki je sinov zavetnik, Sveto družino, ker ima sin tako rad svojo družino, in svetnika Janeza Krstnika kot zahvalo, ker je očetov stric kupil parcele v Hrašah za Gregorčeve, kot se je dekliško pisala.

Vse njene glinene figure so oblikovane ročno. »Na eni od delavnic na Sinjem vrhu sem bila v družbi študiranih umetnikov, ko mi je nekdo rekel, naj figur ne barvam, če delam z rokami, kajti tako se vidijo vse moje poteze, sledi mojih rok, moje duše.«