Vsakemu usoda naloži breme ...

Štebe je plezati začel leta 1973, pozneje postal alpinist ter član Planinskega društva Onger in Gorske reševalne službe – postaje Kamnik. Knjiga prinaša tri zgodbe o tragičnih dogodkih, ki so zaznamovali Štebetovo življenje. V njej avtor opisuje padce, izzive in izgube, s katerimi se je moral soočiti, a hkrati tudi pot iz njih. Gre za osebno pripoved, v kateri se prepletajo izkušnje alpinista, reševalca in človeka, ki se ne odreče upanju. Ko se je leta 2005 prvič pojavila knjiga Preizkušnje, je marsikdo mislil, da gre za priročnik o tem, kako se spoprijeti z življenjskimi težavami. A kot je poudaril avtor na začetku pogovora: »Knjiga ni priročnik, kako premagati preizkušnje, ampak pripoved o tem, kako sem se jaz spopadal z njimi. Vsak misli, da je njegov križ najtežji – ampak mogoče je komu lažje, če vidi, da vsi nosijo svoje križe.« To ni zgodba o junakih, temveč o človeku, ki ga je življenje večkrat preizkusilo, a ga ni zlomilo. Knjiga je zapis iskrenega soočanja z nesrečami, ki so zaznamovale njegovo pot – telesnimi, duševnimi in čustvenimi.

Nesreča v Koglu

Prva večja preizkušnja ga je doletela pri 25 letih. Med plezanjem v steni Kogla v Kamniških Alpah je zaradi krušljive skale padel sedemdeset metrov globoko. Po pripovedovanju očividcev je obvisel na tako majhnem delu skale, da če ne bi preživel, mu tam niti sveče ne bi mogli prižgati. »Ko so me reševali, sem tožil o bolečinah v želodcu. Mislili so, da imam poškodovan želodec, in me tako tudi obravnavali. A imel sem kompresijski prelom enajstega vretenca,« je pojasnil. K sreči zlom ni poškodoval hrbtenjače, tako da se je Štebe ponovno postavil na noge. A ob uvidu, kako je nesreča prizadela njegovo družino, je bil prepričan, da bo gore opustil. »Sem že začel razdeljevati svojo opremo, takrat sem bil prepričan, da sem z gorami opravil.«

Odprava na Grenlandijo

Tri leta po nesreči se je udeležil alpinistične odprave na Grenlandijo. Ekipa je opravila več vzponov in prvenstvenih smeri. »Osvajali smo vrhove, na katerih še ni stal nihče. To je bilo res nekaj posebnega,« se spominja. Po dvajsetdnevnem plezanju pa je ekipo presenetilo čakanje na helikopter – čakali so ga kar devet dni. Kot se spominja Štebe, so bile takrat razmere drugačne, oprema drugačna in niti niso vedeli, kaj se dogaja. »Nismo imeli stika s civilizacijo, nismo vedeli, ali oni vedo, da nas ni, bilo je kar nekaj negotovosti.« Ob čakanju na helikopter so preigrali kar nekaj iger taroka, Štebe pa je začel opažati, da slabše sliši, kasneje so se pojavile tudi težave pri ravnotežju. Ob vrnitvi v civilizacijo je sledila diagnoza: stoodstotna izguba sluha. »Zakaj ne slišim govorjenja? Slišal sem cel kup zvokov, za katere pa sem vedel, da niso pravi in jih drugi ne slišijo. Najpogosteje sem slišal nekakšno brnenje, zvonjenje, pritajeno zavijanje. Zdelo se mi je, da slišim šklopotanje dežja in celo petje otroškega zbora. Res je bilo nenavadno. Ali sem res oglušel?« je denimo zapisal v knjigi. Kljub črnim napovedim zdravnikov se je Štebetu sluh povrnil. »Še danes se ne ve, zakaj sem pravzaprav oglušel in kako se mi je sluh vrnil,« je dejal.

Najtežja preizkušnja

Najhujša in najbolj boleča preizkušnja v življenju Mira Štebeta je bila izguba petletnega sina Matevža. Nesreča se je zgodila na družinskem izletu v Gozdu - Martuljku. »To je dogodek, ki ti spremeni vse,« je povedal Štebe. »Takrat se ti svet sesuje. V trenutku izgubiš tla pod nogami, smisel, vse.« Kot je dejal, takšne bolečine in izgube ne privošči nikomur. V težkih mesecih po tragediji je misli in občutke zapisoval, da bi jih lažje razumel. »Sprva sem pisal samo zase,« je pojasnil. »Nisem mislil, da bo iz tega kdaj nastala knjiga. A ko sem zapisal misli na papir, mi je bilo lažje.« Kljub bolečini je v pogovoru večkrat poudaril, da človek po takšni izgubi ne sme obstati v obupu. »Moraš najti moč, da si priznaš, da je konec. Bolečina ostane, a postane manj skeleča. Sčasoma se naučiš živeti z njo.«

Knjiga Preizkušnje je osebno, a obenem univerzalno pričevanje o tem, kaj pomeni vztrajati. Miro Štebe v njej z iskrenimi zapisi razkriva, da je v življenju največ vredno tisto, kar zmoremo prestati – ne zaradi zmag, temveč zaradi poguma, da po vsakem padcu vstanemo.