Angelca in Marjan Majes z zahvalo Republiškega štaba Teritorialne obrambe, ki jo je podpisal generalmajor Janez Slapar – edino uradno zahvalo, ki sta jo dobila za svoje delo med osamosvojitveno vojno na Krvavcu / Foto: Marjana Ahačič
Vsakokrat, ko se pogledava v ogledalo, se spomniva ...
Krvavec je bil za zakonca Majes iz Krope prva od planinskih postojank, kjer sta, takrat mlada upokojenca, skrbela za hrano in zatočišče pohodnikov iz vse Slovenije. A se je že kmalu potem, ko sta maja 1991 prevzela kočo Pri Rozki, začela osamosvojitvena vojna in namesto za planince sta Angelca in Marjan skrbela za pripadnike Teritorialne obrambe.
Kropa – Ne le v teh dneh, ko se spominjamo 35. obletnice vojne za Slovenijo, prav vsak dan se zakonca Majes iz Krope spomnita na tiste usodne dni zgodnjega poletja 1991. Kako se ne bi! Raketiranje oddajnika RTV, ki ga je 2. julija 1991 izvedla tedanja jugoslovanska vojska, je bila ena najhujših izkušenj v njunem življenju. Strah, ki sta ga doživela, ju je zaznamoval za vedno. »V enem dnevu sva popolnoma osivela. Še danes se vsakokrat, ko se pogledava v ogledalo, spomniva, kako je bilo.«
Mlada sta se upokojila, pojasnita, kako ju je pot pripeljala v hribe. »Spoznala sva se na šoli v Štorah. Marjan je bil doma iz Hrastnika, jaz pa prihajam iz družine Kordež z Jamnika,« je Angelca na kratko povzela življenjsko zgodbo. Ni imela običajnega poklica, pove, izšolala se je za strojno ključavničarko in se zaposlila v Plamenu v Kropi, mož, ki se je po poroki preselil na Gorenjsko, pa prav tako. »Rada sem delala, 'fajn' kolektiv smo bili in tudi dvigovanja težkih bremen sem se navadila. Ampak po številnih boleznih in operacijah so mi zdravniki prepovedali, da bi še hodila v tovarno. Jokala sem, ko sem se poslavljala,« se spominja.
Tudi moža, ki je v letih službe napredoval v kadrovnika, je zahtevno delo popolnoma izčrpalo, in ko sta se invalidsko upokojila, so jima zdravniki svetovali, naj gresta v hribe. »Tam je mir in človek dobi voljo do življenja!« Ker so bili trije otroci takrat že samostojni, sta se res prijavila za oskrbnika koče Pri Rozki na Krvavcu. »Maja 1991 se nama niti malo ni zdelo, da bo vojna, kje pa!«
A so se stvari hitro začele obračati drugače in že kmalu sta namesto za planince skrbela za kakih trideset pripadnikov Teritorialne obrambe, ki so na Krvavcu varovali stolp RTV in okolico. »Vsak dan sem jim kuhala, še pecivo sem spekla,« se spomni Angelca.
Na Krvavcu, povesta, je bil takrat tudi Jelko Kacin. »Resen in zagnan, ampak bolj prijazen, kot je videti danes na televiziji ...« malce nagajivo pove Angelca. Kljub temu niso vedeli, kaj se dogaja v dolini. »Spomnim, se, da se nam je približevalo letalo, a se je zaradi megle obrnilo. Kasneje sva izvedela, da so nato bombardirali letališče na Brniku. Saj sva videla bliske, a sva mislila, da v dolini praznujejo osamosvojitev. No, kakšen dan kasneje je bil na vrsti mejni prehod Karavanke, nato pa mi,« opisujeta.
Prvi napad se je zgodil, se spomnita, ravno, ko je Marjanu uspelo po telefonu, ki so ga imeli žičničarji v pisarni, govoriti z zaskrbljenim najstarejšim sinom. »Okoli desete dopoldne je bilo in linija je bila sredi pogovora pretrgana. Otroci so kasneje povedali, da so bili nekaj časa prepričani, da nisva preživela,« se spominja.
A žrtev k sreči ni bilo in tudi komunikacijska infrastruktura ni bila posebno poškodovana. »To je po televiziji povedal tudi tedanji minister za informiranje Jelko Kacin. Kdo ve, morda so zato kasneje, popoldne, napadli še enkrat,« razmišlja Marjan.
Spomnita se, da so bili takrat vsi skupaj pri njiju, v koči Pri Rozki, kjer so se malo poveselili prav zato, ker jutranji napad ni povzročil kakšne večje škode. A je okoli četrte zaropotalo še enkrat in takrat je bilo še huje. »K sreči smo se poskrili na varno – na štedilniku sem pustila krofe, ki so se cvrli – in nikomur ni bilo nič. Vseeno smo bili zelo bili prestrašeni,« se spomni Angelca, Marjan pa doda, da sta imela neprijetno izkušnjo že nekaj dni pred tem, ko je do koče pripeljal avto z oficirji JLA, ki so se, tako je slišal, skrit v drugi sobi, pogovarjali, da bi bilo treba oskrbnika odstraniti, a da so ga, kot kaže, že skrili teritorialci. »Ne spomnim se, da bi me bilo kdaj tako strah kot takrat,« prizna.
Razmere so se kasneje k sreči začele umirjati in čez nekaj dni so na Krvavec v spremstvu popotnika in novinarja Zvoneta Šeruge prišli novinarji angleške, ameriške in avstralske televizije. Pa jim je povedal, kako vidi situacijo, pravi Marjan. »Preden sem prišel na Krvavec, sem okoli 35 let delal v tovarni. Marsikateri dinar, ki sem ga zaslužil, je šel v Beograd, in zdaj sem doživel, da me z mojim denarjem Milošević – novodobni Hitler hoče ubiti!«
K sreči se je vse dobro izteklo, prispevki v časopisih, kjer je bila opisana njuna izkušnja, pa so se glasili nekako takole: »Oskrbnik Marjan je odšel na Krvavec po zdravje in mir, doživel pa je bombardiranje in nemir.«
Majesova sta tudi po odhodu s Krvavca ostala povezana s hribi. Njuna pot po gorskih postojankah se je nadaljevala v Erjavčevi koči na Vršiču, v zavetišču Pod Kriško goro, na Kraljevem hribu pod Veliko planino, na Komni, Starem vrhu in na Prevali. Uživala sta in našla mir, ki sta ga iskala, zadovoljno povesta.
Kar ju še danes boli, pa je dejstvo, da nikoli nista dobila statusa veteranov vojne za Slovenijo. »Predano sva skrbela za teritorialce na Krvavcu – tako, kot bi skrbela za svoje otroke. Bala sva se za življenje, in ko je bilo najhuje, sva prosila za orožje, pa so nama dejali ... Prav dejstvo, da nisva imela orožja, je bilo razlog, da nisva mogla pridobiti veteranskega statusa. To se nama ne zdi prav. Ampak zdaj je, kar je. Vesela sva za Slovenijo in zadovoljna, da danes lahko lepo živimo v lastni državi.«
