Vse se plača, vse se vrne

Bruna (1962) se včasih čudi, koliko njenih prijateljic o sebi in svojih življenjskih doživetjih in izkušnjah noče govoriti. Pravijo, da ni pomembno, da kar je bilo, je bilo. Pa ni res.

»Že o svojem očetu bi vam lahko ure in ure pripovedovala zgodbe. Bil je najboljši oče na svetu, imel pa je eno veliko smolo: ni in ni zmogel 'spacati' skupaj šoferskega izpita. Šele enajstič mu je uspelo, pa še to zato, ker se ga je komisija usmilila. Pri hiši smo imeli fička, ki ga je sam vzdrževal, drugače bi že zdavnaj razpadel. V njem se je počutil kot doma, vozil se je po različnih opravkih, le na vas si ni upal. Miličnik ga je imel na piki. Morda tudi zato, ker mu ni hotel prodati drv za zimo. Če je le mogel, ga je počakal v zasedi. Od njega je, četudi ga je tikal, vsakič zahteval osebno izkaznico.

Nekoč sta se miličnik in njegova izbrana družba vračala iz neke zidanice. Bili so pijani kot mavre. Pot je bila ozka, po daljšem deževnem obdobju tudi razmočena. Šoferju je 'ušel' volan iz rok, avto se je skotalil po bregu, a ga je na srečo zaustavilo grmovje. Oče, ki je ravno sedel na stranišču, ki smo ga imeli še zunaj, je zaslišal klice na pomoč. Na kraj nesreče je pritekel v dolgih spodnjih gatah. Šele enkrat proti jutru mu je uspelo, da je s traktorjem izvlekel avto nazaj na cesto. Od udeležencev nesreče ni slišal niti hvala, le grožnjo, kaj se mu bo zgodilo, če bo komu povedal, da so bili pijani. Njegov 'ljubljeni' miličnik pa ga je naslednjič spet mirno čakal v zasedi, niti enkrat samkrat mu ni dal vedeti, da mu je v tisti noči morda rešil življenje.

Leta 1970 so ga sodelavci izvolili za sindikalnega zaupnika. Svoje delo je zelo dobro opravljal, saj so vsi, ki so jeseni naročili krompir, jabolka in svinjske polovice, želeno tudi dobili. Ženska, ki je to funkcijo opravljala pred njim, ni skrivala jeze, ker jo je izgubila. Očeta je ves čas žalila z neprimernimi izrazi. Potem ga je tožila, ker ji je rekel, da je prasica. Na sodišču se je zagovarjal sam, rekoč, da je od nje že tolikokrat slišal, da je prasec, da ji je nekaj pač moral reči.

Ko sem leta 1981 maturirala na srednji vzgojiteljski šoli, smo v naši vasi dobili prvi vrtec. Kot edino z ustrezno izobrazbo so me brez težav zaposlili. Bila sem vzgojiteljica in vodja hkrati. Z leti je postal vrtec pretesen za vse otroke, zgradili so novega.

Nekatere kolegice so že imele visokošolsko izobrazbo, tako da sem svoj položaj le s težavo ohranila. Zaposlili smo tudi precej novega kadra, zdelo se mi je, da smo bili ena taka prijetna, homogena druščina.

Kmalu je tudi meni padlo v oči, da ima vzgojiteljica Karmen nenormalno visoko število tedensko manjkajočih otrok. Ker so bili to malčki, stari v povprečju dve leti, sem se tolažila, da se hitreje nalezejo različnih bolezni kot malo starejši. S časom pa je bilo pritožb staršev, ki tej 'epidemiji' prehladnih obolenj niso ravno verjeli, vedno več, zato sem na njihovo zahtevo morala ukrepati. Na zagovor sem najprej povabila varuško iz te skupine. Dolgo časa je tajila, potem pa je le priznala, da Karmen zahteva, da so otroci pomanjkljivo oblečeni tako na terasi kot na sprehodu. Kadar je bilo v igralnici okno odprto na stežaj, pa so imeli na sebi le spodnje majčke. Priznala je tudi, da ji je Karmen zagrozila, naj se pazi, če bo komu to povedala.

Ni mi bilo lahko ukrepati, saj je bil njen oče osebni prijatelj ravnatelja osnovne šole, ki je bil tudi moj predstojnik. A sem vseeno tvegala.

Poklicala sem Karmen na razgovor in ji povedala (ker varuške nisem želela potunkati), da se na vasi govori, kaj počne z otroki. Da jih nalašč izpostavlja mrazu in prepihu, da več otrok ostane doma in ima potem le z dvema ali tremi otroki, kolikor jih ostane v skupini, manj dela. Začela je groziti tudi meni. Pod nos mi je vrgla čisto osebne stvari, ki z delom v vrtcu niso imele nobene zveze. A mi je bilo vseeno, saj je bila od takrat naprej bolj pazljiva.

Mislila sem, da je zgodba s tem končana. A se je šele začela. Ravnatelj me je obtožil psihičnega nasilja nad podrejenimi, o tem, zakaj je do 'spornega pogovora' prišlo, pa ni hotel niti slišati. Ko je videl, da se me ne da ponižati in odkrižati, mi je začel očitati, da nimam ustrezne izobrazbe, da nisem primerna za delovno mesto vodje vrtca. Degradiral me je na stopnjo vzgojiteljice, a ker so bila vsa mesta že zasedena, bi lahko bila le varuška ali snažilka. Dala sem odpoved, hitro sem si našla delo v drugem vrtcu, kjer sem kot vodja tudi dočakala upokojitev.

Ker sem bila v stiski z denarjem, sem sprejela zanimivo ponudbo v nekem vedeževalskem klicnem centru. Gospod, ki me je povabil, je bil očetov znanec. 'Če si le kaj po očetu, se boš s klicatelji bolj pogovarjala, kot jim vedeževala,' mi je rekel, potem ko je videl, kako me je strah, da nisem dovolj sposobna.

Nekega večera pa me je poklicala gospa z značilnim, meni zelo domačim narečjem. V trenutku sem jo prepoznala. Bila je Karmen. Zanimalo jo je, ali jo mož vara, ali bo sin uspešno zaključil srednjo šolo, nič posebnega. Beseda je dala besedo in potem sem jo vprašala, ali je v njenem življenju še kakšno breme, ki ji leži na duši. Omenila je prijateljico, ki ji je bila dolžna dvesto evrov. 'Ne bojim se je, saj je preneumna, da bi me vlačila po zobeh,' je rekla. Potem pa je malo pomolčala, nato pa je kar butnilo iz nje: 'Nekoč me je neka prasica zatožila šefici! Rada bi se ji maščevala, pa ne vem, kako.'

Srce mi je začelo biti sto na uro. 'Naj pogledam v karte, da vidim, ali se ji bo kaj slabega zgodilo brez vašega maščevanja,' sem rekla. Takoj je bila za. Niti besede ni zinila, ko sem ji za začetek opisala 'videnje' spornega dogodka. Nekaj časa se je slišalo le še njeno dihanje, potem pa je brez pozdrava odložila slušalko.

(Konec prihodnjič)