Vse se vrača, vse se plača

»Dobrih ljudi, ki so me rešili smrti, je bilo v mojem kasnejšem življenju še nekaj. Šele naslednji dan so me odpeljali k Lojzeku, ki me sprva ni bil čisto nič vesel.«

Igini spomini na strica Lojzeka so zelo lepi: »Predstavljate si možakarja na invalidskem vozičku (bil je vojni invalid), ko zagleda pred seboj punčko, ki vleče palec, joče in drhti od strahu, kaj bo. Začel je preklinjati ženske iz svojega rodu, po njegovem mnenju so bile vse ničvrednice in plašurke. Ni se ustrašil niti župnika, ki je za vsak primer raje obstal na pragu, da mu ne bi kaj priletelo v glavo. Potem se je od nekod prikazala starejša ženska, zavita v jope in šale, me prijela za roko, potegnila na hodnik, župniku pa pred nosom zaprla vrata, češ noben 'krščanar' ne bo prestopil njenega praga! Zinka mi je pripravila večerjo, veliko skodelico proje ter kruh, namazan z domačo marmelado. Dovolila sta mi, da sem gledala Cik-cak na televiziji, onadva pa sta se usedla na divan in strmela vame kot v čudo. Ob osmih sem morala iti v svojo sobo, ki je bila na podstrešju. V njej je bilo prijetno toplo, saj sta imela centralno kurjavo. Le fantovska oblačila, ki mi jih je Zinka prinesla, mi niso bila všeč: fantovsko spodnje perilo z razporkom mi je delovalo strašljivo. Naslednji ponedeljek me je peljala v šolo, kjer so me sprejeli 'na 'zaupanje', saj nisem imela nobenih dokumentov. Mami ni nikoli zahtevala, da se učim, redno delam domače naloge in podobno, Lojzek in Zinka pa sta! Vse za domovino, s Titom naprej! V hiši je bilo nešteto Titovih slik in ves čas, kar sem živela pri njima, sem se ga bala, saj sta mi dopovedovala, da lenuhov ne mara. Meni je pa šlo znanje v glavo z veliko težavo! Na koncu šolskega leta sem imela komaj dober uspeh, a tudi to je bilo nekaj! Lojzek me je nagovarjal, da bi se učila harmonike, pa ni šlo. Malo je bil razočaran, saj je upal, da ga bom s harmoniko spremljala na številne partizanske shode. Sem pa zato kdaj pa kdaj kaj recitirala, in ko so mi ploskali, je bil zelo ponosen name. V osmem razredu sem vodila šolsko prireditev za 29. november, zato je začel sanjati, da bom postala novinarka. Njegove sanje so se 'kregale' z mojimi: želela sem postati učiteljica v prvem razredu! Samo to in nič drugega!

V prostem času, kadar nisem pomagala Zinki pri gospodinjskih delih ali poslušala Lojzkovih partizanskih zgodb, sem veliko brala. Prijateljic nisem imela, saj mi ni bilo všeč, ker so se v šoli norčevali iz mojega narečja. Pa jih nisem pogrešala, saj sta mi dobrotnika nudila vso možno pozornost in ljubezen. S časom sem spoznala, zakaj ju sin tako poredko obiskuje: sprli so se s snaho, ker je trdila, da so Lojzekove zgodbe – pravljice. Močno sta pogrešala tri vnuke, v meni sta našla nekakšno nadomestilo zanje.

Osmi razred sem zaključila s prav dobrim uspehom in se brez težav vpisala na viško gimnazijo. Ves julij sem preživela na morju, saj se je Lojzeku in Zinki 'prikazala Marija' s tritedenskim dopustom v Domu vojnih invalidov v Strunjanu. Včasih sem kakšnega od stričevih znancev peljala na sprehod ali pa zanj skočila po malenkosti v trgovino, za kar so mi stisnili v žep dinar ali dva. Bila sem presrečna!

Ob vrnitvi domov pa me je pričakala mama! Po skoraj šestih letih se je spomnila name, a le zato, da bi pustila šolo in pazila na otroka, ki ga je rodila. Z Zinko sva se oklepali ena druge, a ni pomagalo. S pomočjo Milka me je stlačila v avto in odpeljali smo se. V času moje odsotnosti sta se preselila v novo stanovanje, žal le v enosobno. Svoj kotiček sem dobila v predsobi na tleh. Ponoči se mi je največkrat pridružila tudi polsestrica, ki pa je nisem marala. Kakšen teden sem potrpela, potem pa sem pustila otroka pred vrati bližnjega soseda, sedla na avtobus in se odpeljala k Lojzeku. Z Zinko sta hitro ukrepala. Skrila sta me na podstreho, kar je bilo zelo pametno, saj so že naslednji dan potrkali na vrata miličniki. Rekla sta jim, da me nista videla. Potem je prišel pome stričev soborec, doma z Brezovice, ter me vzel k sebi. Skrb je bila čisto odveč, saj je mama, na srečo, pozabila name. Konec tedna sem se potem redno vračala k svojim dobrotnikom, saj drugega, ki bi me imel rad, nisem imela. Žal je Lojzekovo zdravje zaradi (diabetične) sepse vedno bolj pešalo. Patronažna sestra me je naučila osnovne nege, tako da sem mu lahko kar sama previjala rane. Z njegovim zdravjem je šlo še samo navzdol. Zinka je bila iz dneva v dan bolj žalostna, kot otopela je tavala po hiši. Ko je stric umrl, njegovega sina ni bilo na pogreb. Kako žalostno! V hiši, polni spominov, je bilo težko živeti. Zinka jo je prodala, nakar sva se preselili v Ljubljano, za Bežigrad.

Bila sem v drugem letniku fakultete, ko si je sama vzela življenje – po tem, ko so ji povedali, da ima zaradi raka na prsih razsevke že na pljučih. Ni in ni se mogla pobrati. Z njeno smrtjo se je, žal, tudi zame začela kalvarija. Njen sin me je na vse možne načine hotel spraviti iz stanovanja, tožaril se je z menoj, me opravljal na fakulteti, kjer je imel kar nekaj zvez in poznanstev. Pametnejši odneha, sem si rekla ter se izselila. Diplomirala sem z enoletnim zamikom. Na podelitvi diplome ni bilo nobenega bližnjih. Drugi so se od sreče in veselja objemali s svojci, jaz nisem imela nikogar, ki bi mi stisnil roko. Zelo hudo mi je bilo.

Po dolgih letih razočaranj in iskanja sem spoznala Braneta, vdovca s tremi otroki. Sprva sta se cedila med in mleko, po desetih letih sem se zaradi psihičnega nasilja ločila, otroci pa so, na srečo, ostali z menoj.« (Konec)