Vzgajali so naju tujci

»Mama je na smučišču zelo grdo padla, zlomila si je nos, prebila si je tudi kožo na obrvi. Najprej so jo odpeljali na bližnjo urgenco, od tam pa še v bolnišnico v Salzburg. Oče je ostal pri nama.

Ko so ga poklicali, da nekaj ni v redu, se je razjezil, češ kaj si spet izmišljujejo. Rekla bi, da je v zmedenosti, ki je sledila, čisto pozabil na naju z bratom. Pustil naju je v hotelski sobi, sam pa se je s taksijem odpeljal k mami. To, kar so mu povedali, ni bilo prijetno: pri rutinskem CT so odkrili sicer nenevaren tumor, a je bil ugnezden nekje zadaj, v bližini sinusov. Že sama beseda tumor je bila za mamo tako velik šok, da se ji je začelo v bolnišnici mešati od groze in strahu. Operacijo so večkrat odložili, nama z bratom so, seveda, vse tajili. Oče naju je že zarana, bila sva celo brez zajtrka, ker smo se prepozno zbudili, v Salzburgu posadil na vlak, ki naju je odpeljal v Ljubljano. Tam sva spoznala novo varuško, upokojeno zdravnico Betko. Na poti do njenega stanovanja v bloku na Viču, na Igriški ulici, smo bolj malo govorili. Živela je v garsonjeri, v kateri je bilo komaj kaj prostora. Prvo noč smo prespali v zakonski postelji. Z bratom se nisva pritoževala. Lepo se je nama zdelo, ko sva zraven sebe slišala dihanje odraslega človeka.

Ker se je v ponedeljek začel že pouk, naju je odpeljala kar na OŠ na Viču. Andraž se me je oklepal kot klop, zato so mu nazadnje dovolili, da je začasno ostal kar v mojem razredu. Učiteljica je bila zelo prijazna, tako da sva se lepo vživela, postala sva celo razposajena. Je pa bilo nekaj drugače: ob nedeljah sva morala iti z Betko k maši. Ker sva bila slabo oblečena, sem si prehladila mehur. Spominjam se, da sem morala nositi nekakšne 'menstrualne hlačke', v katere sem vtaknila vložke, za primer, če ne bi mogla držati vode. Z nemalo godrnjanja me je Betka odpeljala v Namo, kjer mi je kupila nekaj toplih oblačil. Počutila sem se kot kraljica! Molili smo tudi zvečer in to navado ohranjam še danes, pa zase ne bi mogla reči, da sem tipičen slovenski vernik!

Bližal se je konec šolskega leta, pa staršev ni bilo niti enkrat na spregled. Vem, da je oče večkrat poklical, a za naju z Andražem ni imel minute časa, da bi se pogovorili. Ni mi bilo hudo, le prav se mi ni zdelo.

Na Viču sem se začela družiti s sošolko Ivano, s katero še danes prijateljujeva. Na koncu šolskega leta sva bila oba z Andražem odlična. K staršem sva se vrnila le za teden dni, ker je imela mama 'rahle živce', pa sva ji bila moteča. Oče je bil v službi, ona pa je večino časa ležala v postelji. Le sem in tja se je oblekla in za več ur izginila. Kam, ni povedala.

Sredi julija sva se z Andražem spet vrnila v Ljubljano! Z Beti smo se že na avtobusni postaji tako objemali, da so nas še mimoidoči začudeno gledali.

Šele čez čas sva izvedela, da se je mama preselila k drugemu moškemu, oče pa je imel dve levi roki za otroke in pa še odveč sva mu bila. Včasih sem kaj ujela na ušesa, ko je Beti opravljala po telefonu. V šestem razredu sem že marsikaj razumela. Zelo me je prizadelo, ko sem slišala, da je bil menda Andraž od nekega drugega moškega. Beti se je zelo trudila, četudi je bila že precej v letih, da sva se imela pri njej lepo. Le stanovanje je bilo veliko premajhno za vse tri, zato smo si šli včasih tudi malo na živce.

Mama je s časom popolnoma ozdravela. Na valeto je prišla z novim moškim. Tistega, ki naj bi bil Andražev oče, je že zdavnaj dala na čevelj. Še zmeraj je bila zelo lepa, v imenu staršev je imela tudi prelep in čustven govor. Za spomin mi je prinesla zlato verižico z deteljico. Iz dna srca sem ji bila hvaležna, saj se je zelo poredko spomnila name. Mama se je aktivno vključila tudi v politiko, še dobro, da sva imela z bratom očetov priimek, drugače bi si s 'slavo' nakopala kup težav.

V srednjo šolo in kasneje na fakulteto, sva se vpisala že dodobra obrušena in utrjena. Bratova lakota po ljubezni in bližini je bila veliko močnejša kot moja. Že kot študent se je poročil, danes ima veliko družino, nedavno je dobil prvega vnuka.

Mene je življenje veliko premetavalo. Četudi sem bila nadarjena, mi študij ni in ni šel od rok. Nisem zaupala ne sebi in ne drugim ljudem. Še dobro, da me Betka zaradi mojih psihičnih težav ni pustila na cedilu. Očitno je dvojna vloga, ko sem bila Andražu mama in sestra hkrati, pustila nekaj posledic.

Leta so tekla, Betka je morala zaradi demence v Dom, stanovanje pa je njen nečak prodal. Nekoč je imela sicer sina, a je bil težak invalid, umrl je pri enajstih ali dvanajstih letih. Žalostna zgodba. Kot falirana študentka sem si morala poiskati službo. Najprej sem bila zaposlena na občini, kasneje na banki. Na srečo je imel oče nekaj premoženja, tako da sem si po njegovi smrti lahko kupila stanovanje. Zanimivo je, da sva bili z mamo na marsikateri prireditvi skupaj, a se z mano ni nikoli fotografirala. Ljudje jo imajo še zmeraj zelo radi, žal pa nihče ne pozna druge plati njenega kovanca. Včasih se vprašam, ali je sploh srečna. Z očetom se je poročila zaradi koristi, upam le, da je naju z bratom rodila zato, ker si je želela imeti otroke. Brez težav bi lahko tudi splavila. Ni pa bila sposobna dajati ljubezni in ta manko me bo razjedal do konca življenja.«