Z Dovjega do Himalaje

»V Mojstrani se je ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let pisala zgodovina alpinizma. Spisali so jo štirje mojstranski fantje: Janko Ažman, Janez Brojan, Zvone Kofler in Klavdij Mlekuž, ki sta se jim pridružila še Janez Dovžan in Miha Smolej z Dovjega. Globoko sled je pustila za seboj ta tovarišija. Knjiga Mojstranške veverice pripoveduje o njihovih dejanjih. Knjiga izbranih doživetij Janeza Dovžana, ki jo imamo pred seboj, pripoveduje o istih ljudeh in domala istih dogodkih. Osebna izpoved je, ne nadaljevanje. Govori o tistih drobnih drobcih, tistih nepomembnih stvareh, ki jih pri opisovanju velikih dejanj zanemarimo in spregledamo, tako obrobne so, da si jih še zapisati ne upamo. Vendar niso pozabljene, skriti spomini so, globoko v duši in orumenelih dnevniških zapisih. V novem času, ko privrejo na plan, pa dobijo čisto drugačno vsebino in nov pomen,« je pogled v konstrukcijo knjige Z Dovjega do Himalaje: zgodbe Janeza Dovžana razgrnil njen urednik Kazimir Drašlar - Mikec.

Zgodbe bolj šegave kot resnobne

Skozi dvajset kratkih zgodb Janez Dovžan bralca popelje mimo teh skrivnih vratc v svoj gorniški svet. »Sam na tej poti odkriva malenkosti, ki bi površnemu popotniku zagotovo ušle. Zgodbe so nastajale ob različnih prilikah, različnih časih in na različnih koncih sveta. Bolj šegave kot resnobne, s posebnim humorjem, ki žalost naredi manj žalostno in veselje bolj veselo. V vsaki od njih sta skrita še razodetje in poduk, ki bo lahko za rabo tudi na jutrišnji dan,« se v besedi pridružuje Mikec.

Knjiga je opremljena s številnimi fotografijami, večinoma Janezovimi, tudi družinskimi iz arhiva, nekaj so jih prispevali njegovi alpinistični sopotniki. »Severna stena Triglava je postala skozi leta plezanja prav tako domača kot kmetija na Dovjem. V mnogih obiskih vrača spokojnost in mir v mojo dušo. Vsak dotik dlani z mogočnim ostenjem je bil kot njena podana roka,« je pripis k fotografiji v poglavju V steni. A knjiga ima svoj začetek s poglavjem Doma na kmetiji. »Otroštvo na kmetiji je bilo brezskrbno, veselo in seveda delovno. A energija je kar buhtela iz fantiča in nič mi ni bilo pretežko. Le časa je zmanjkovalo za vse, važne so bile vendar vragolije,« piše Janez Dovžan. Izjemen je njegov rod, ata Ivan ga je uvedel v naravo, lovstvo, v knjigi pa so povzeti tudi originalni zapiski njegovega deda Janeza Rabiča iz leta 1910, ki so jih našli na domači kmetiji. Janez Rabič je bil hotelir, gorski vodnik in nadlovec.

Zahvala angelu varuhu

Pa se sprehodimo še po poglavjih z naslovi, ki pritegnejo k branju, kot so Plačano reševanje, El Cap, Himalaja v moji duši, Kaj pomeni šotor, Beli val, Božji prst, Trije pripravniki rešijo strica Janeza, Stari ata omagal na nedolžni Dovški Babi, Ama Dablam, Na smučeh ... »Trda realnost in nekaj mističnega se prepleta v teh zgodbah o Dovžanovih gorah. Vera so mu in Janez je verujoč mož. Ne bi se vsakič, ko mu je šlo za nohte, zahvaljeval tistemu, kar je višje od njega,« je zapisal Kazimir Drašlar - Mikec. A tudi Janez Dovžan se strinja, ko piše: »Zahvala za plezalne uspehe in pustolovščine gre predvsem mojemu Angelu varuhu, ki me je ohranjal skozi mnoge preizkušnje v primerni kondiciji za preživetje.« Srčno se je zahvalil tudi ženi Ivi za vso potrpežljivost, ko je bil zdoma, knjigo pa posveča svojima dvema čudovitima otrokoma in vnukom. Kot darilo in zavezo, da nikoli ne pozabijo na svoje korenine.

V enem samem večeru dve predstavitvi

Prva javna predstavitev knjige Z Dovjega do Himalaje: zgodbe Janeza Dovžana je bila že konec septembra v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, uvodne besede je podal direktor založbe Didakta Rudi Zaman. Za zares topel in iskren večer se je zahvalil tudi avtor knjige, ki je dejal: »Prijetno sem bil presenečen ob tako velikem odzivu v planinskem muzeju, saj sem knjigo v enem večeru predstavil kar dvakrat, da so vsi obiskovalci lahko prisluhnili. Med njimi je bilo veliko mojih alpinističnih sopotnikov, gorskih reševalcev, kar sem tudi sam, pa mojih prijetnih sosedov z Dovjega in prijateljev z vseh področij mojega delovanja.«