Z motorjem na najvišji prelaz na svetu

V domače Hraše pri Lescah sta se po dobrih treh mesecih na poti vrnila tik pred božičem. Utrujena, prašna, polna vtisov s poti in tudi že z načrti za nova doživetja.

Vleče ju v oddaljene dežele

Čeprav živita v idilični vasici s prelepim razgledom na radovljiško ravnino z Blejskim gradom v ozadju, ju v zadnjih letih ves čas vleče odkrivat drugačne svetove, neznane kulture.

Sliši se težko verjetno, a pravita, da to najbolj preprosto prav na motorju. »Sedeš nanj in greš, kamor si se odločil,« pravi Sašo. Seveda če se ti na pot ne postavijo previsoke birokratske ovire v obliki vizumov, dovoljenj in obveznega spremstva, se z razumevajočim nasmehom strinjata oba.

Daljše poti na motorju sta začela pred petimi leti, ko sta kar osem mesecev odkrivala lepote Amerike. Z izjemo Avstralije sta z motorjem doslej popotovala že po vseh kontinentih. »Na Antarktiko ne bova šla, vožnje z ladjo ne maram,« odločno pove Renata.

»Obisk Indije in Pakistana sva načrtovala že pred dvema letoma, a se takrat ni izšlo z vizumi. Eden od mojih ciljev je bil tudi priti na znameniti prelaz Umling La v Ladaku na nadmorski višini 5.800 metrov,« razloge za odločitev, kam na pot, pojasni Renata.

»In vse tiste indijske znamenitosti: Zlati tempelj v Amritsarju, spomenik ljubezni Tadž Mahal, slikovito pokrajino Radžastana, plažo Palolem v Goi pa seveda osemtisočaki v Nepalu … no zanje potrebuješ čevlje, ne motorja, zato sva jih opazovala le od daleč …«

Na motor in na vzhod

»Že pred časom sva rekla, da na zahod ne greva več,« dodaja Sašo. »Za daljša potovanja naju Evropa ne zanima, pred dvema letoma sva se zaradi težav z birokracijo na hitro, v 14 dneh, odločila za Afriko, kjer sva vizume za vstope v 11 od skupaj 21 držav, ki sva jih prevozila, pridobivala sproti. Indija pa je počakala do lanske jeseni.«

In sta šla, v začetku septembra. Pred njima je bilo vsaj osem ur vožnje dnevno, čez tranzitne države lahko tudi trinajst. Vozila sta čez Balkan in Turčijo, kjer sta bila že drugi dan poti, od tam pa v Iran, ki jima je posebno ljub še od prvega obiska pred slabim desetletjem.

Iran se je zelo spremenil

»Turčija ima odlično urejene ceste, prometa ni veliko, podobno je v Iranu, po vsej državi imajo štiripasovnice. Navdušena sva nad deželo in ljudmi, sva pa opazila, da se je Iran od najinega prvega obiska zelo spremenil,« pripovedujeta.

»Postal je moderna država z ženskami za volanom in po vseh uradih. Moderno urejene so, zakrite le toliko, kot je najbolj nujno: rute so pomaknjene daleč nazaj, krila ne segajo več čisto do tal,« je opazila Renata, Sašo pa dodaja: »Udobni hoteli, novi avtomobili, glasba, ki jo poslušajo na vsakem vogalu … in močan tranzit med Rusijo in Indijo čez Kaspijsko morje.«

Picerije so zdaj tudi pri njih na vsakem vogalu in dunajski zrezki v vsaki restavraciji, če jih le želiš … »Na tem potovanju se je prvič zgodilo, da mi je, ženski, v Iranu v roko segel moški. Včasih so v zadregi samo pogledali stran.«

A žal to pomeni tudi izginjanje tradicije, ugotavljata. »Čez pet let bo tam skoraj enako, kot je pri nas, na zahodu.

Divji Pakistan

Tudi sosednji Pakistan ju je prijetno presenetil. »V puščavski pokrajini Balučistan, katere del se razteza v Afganistan, je kar napeto. Tam v prvih tristo kilometrih nisva videla niti ene ženske. V Quetti, t. i. tržnici Pakistana, ki leži na 1.600 metrih, je že drug svet,« pripoveduje Sašo. Navdušila so ju tudi druga velika mesta v državi; delujejo razvijajoče se in urejeno.

Narava je čudovita, ampak čez državo se lahko pelješ samo v varovanem konvoju, kar je zelo zamudno, sta še povedala.

Umling La

Pot po Indiji sta začela z ogledom Zlatega templja v Armitsarju, nato pa nadaljevala vznožju Himalaje. »Čeprav nimaš tistega pravega občutka o višini, saj šesttisočake opazuješ s štiri tisoč metrov nadmorske višine, vseeno deluje mogočno in neskončno,« je povedal Sašo.

Prevozila sta kar nekaj prelazov, od katerih jih je bilo pet nad pet tisoč metri nadmorske višine. Najvišji, 5.800 visoki Umling La na meji s Kitajsko oziroma Tibetom. Najvzhodnejša točka, od koder sta se tudi obrnila nazaj proti domu, pa je bil Katmandu v Nepalu.

Indija, dežela nasprotij

»Indija v nasprotju z Iranom in Pakistanom ostaja takšna, kot je v naših glavah: grozno umazana. Povsod vidiš bogastvo na eni strani in strašno veliko revežev na drugi. Vozila sva se skozi vasi, ki si ne zaslužijo imena naselje: nekaj skupaj zbranih opek, šotorišča …« opisuje Renata. »In grozne ceste, pa Ganges, za nas nepredstavljivo umazana reka, in tudi država sama, ki deluje popolnoma neorganizirano,« dodaja Sašo. »Pakistan je v primerjavi z Indijo naravnost zgledno urejen.«

Renata je bila, razen na severu, razočarana nad hrano. »Pred odhodom sem poslušala o 'eksplozijah okusov', tam pa sem prepoznala samo enega: pekočega,« pove. »Najbrž je drugače po hotelih, ampak v navadnih lokalih je na jedilnih listih sama zelenjava. In dahl, gosta jed iz leče, ki jo skuhajo že zjutraj in nato ponujajo ves dan. K sreči sva si na poti zelo pomagala z bananami.«

Presenetilo jo je tudi, da je bilo videti, da v Indiji delajo predvsem moški. »Ženske sva v Indiji videvala pri klepetu, z očmi in prsti na telefonih … Moški pa so šivali, pekli, kuhali …«

Čeprav, priznava Sašo, je prav ta drugačnost tista, zaradi katere tudi odhajata na druge konce sveta. In ljudje, ki so tudi v Indiji nepredstavljivo prijazni. »To je tisto, česar se spomniš, potem ko se vrneš domov,« poudari Sašo.

Rada potujeta sama

Rada potujeta sama, saj bi dolgotrajne in samosvoje poti, ki jih ubirata, v večjih skupinah zahtevale preveč prilagajanja, povesta. Renata in Sašo s tem nimata težav. »Saj si prideva navzkriž, seveda, ampak to so bolj pregovarjanja v stilu, da bi on rad za večerjo jedel ribo, jaz pa meso … – in greva tudi vsak v svojo restavracijo, če je treba,« z nasmehom prizna Renata.

Z domačimi sta med potovanji v stiku po telefonu in družbenih omrežjih, tako da se ne pogrešajo preveč. Razen vnukov, Klare, Anžeta in Jošta, ki vsakokrat posebno težko čakajo, da se vrneta domov.

Čez dober mesec spet na pot

Čez slaba dva meseca se spet odpravljata na pot, tokrat na arabski polotok: čez Irak v Oman, Savdsko Arabijo, Jordanijo, Kuvajt in Združene arabske emirate. Načrtovala sta jo že lani kot nadaljevanje potovanja po Indiji in Pakistanu, pa nista dobila vizumov za dvakratni vstop in sta zato vmes prišla domov, v Hraše.

Veselita se, saj se na motorju dobro počutita. Kako ne, saj sta z njim v zadnjih petih letih prevozila že 220 tisoč kilometrov, skupaj pa v življenju že neverjetnih 640 tisoč. Predstavlja jima svobodo med zemljo in nebom, pravi Renata. »Sam se odločaš, kam boš šel in kdaj, na pot se moraš predhodno pripraviti in zato tudi od nje več odneseš,« doda Sašo.

Sam motor … ta pa poleg svobode in hitrosti doda še tisti ščepec adrenalina, ki ga pustolovci, kakršna sta Renata in Sašo, v življenju pač potrebujejo.