Z neba v vodo, vmes pa na motor

Dare Svetina, dolgoletni klasični padalec, športni potapljač, motoristični navdušenec in deskar na snegu, že vse življenje raziskuje meje športov in išče svobodo v gibanju. Njegova strast do padalstva se je prižgala pri 16 letih, ko ga je sosed Janez Torkar, padalec in pilot, prvič popeljal v svet padalstva. »Nekega dne me je povabil na letališče v Lesce, kjer sem prvič videl padalo, ki se je odprlo v zraku. Bil sem povsem prevzet – bilo je neverjetno fascinantno. Še danes, ko skočim, čutim isti občutek kot takrat. Ko svila padala zašumi, je to naravnost čaroben trenutek,« se je svojih začetkov spominjal Dare Svetina, ki je kasneje postal pionir jadralnega padalstva v Sloveniji.

Jeseni leta 1982 se je namreč vpisal v zgodovino kot prvi Slovenec, ki je poletel s hriba s padalom. To še ni bilo moderno jadralno padalo, kakršno poznamo danes, temveč klasičen padalski model, namenjen skokom iz letala, vendar nekoliko prilagojen za polet z zemeljske točke. »Osvoboditi sem ga moral nekaj teže, tako da je ostala le še kupola padala,« je povedal Dare Svetina, tedanji član jugoslovanske padalske reprezentance, ki je idejo o poletu s hriba posvojil na Češkem, na enem od svetovnih prvenstev. »Zdelo se nam je zanimivo, pa smo si rekli – zakaj pa ne bi še mi. Bili smo mladi, polni poguma in izurjeni padalci. Star sem bil 22 let, za sabo sem imel že 2000 skokov iz letala, zato strahu skoraj ni bilo. Danes bi me zagotovo veliko bolj skrbelo, a takrat smo se le pošalili: če ne bo šlo po načrtih, se bom pa ujel na drevo in me bodo že rešili. Zato smo s seboj vzeli tudi žago in nekaj sekir, če bi bilo treba sekati veje dreves, na katere bi se zataknili.«

Polet opravil brez težav

Zgodovinski polet se je zgodil na Dobrči, hribu, ki ga Dare pred tem sploh ni poznal. »Nisem se zavedal, kako strma je Dobrča v resnici,« priznava padalec, ki je brez težav opravil svoj prvi polet. »Kolegi so držali padalo, jaz sem se zagnal in poletel. Polet je trajal približno pet minut. Pristal sem blizu ceste med Tržičem in Begunjami, in čeprav je bil to moj prvi polet s hriba, je vse potekalo gladko. Bila je zanimiva izkušnja, a me ni prevzela tako kot klasično padalstvo. Poleg tega pa jadralno padalstvo zahteva vzpon na hrib, kar me nikoli ni posebej pritegnilo, saj nisem ravno navdušen alpinist.«

Ta podvig je sprožil val navdušenja in prispeval k razvoju jadralnega padalstva v Sloveniji. »S tem poletom se je začela nova doba. Takrat še nismo vedeli, kam nas bo to pripeljalo, a očitno smo bili na pragu nečesa velikega, saj je danes jadralno padalstvo pri nas zelo razširjeno in priljubljeno,« je povedal Svetina in dodal, da je njegov polet spodbudil tudi domačo izdelavo jadralnih padal. »Med prvimi so bili Stane Kranjc iz Škofje Loke, ki je že prej izdeloval jadralne zmaje, ter Sandi Marinčič s tedanjo ženo Vlasto Kunaver iz Vodic, ki sta prav tako začela izdelovati jadralna padala.«

Omara, polna medalj

Jadralna padala so kasneje postajala vse bolj sofisticirana in učinkovita, medtem ko so klasična padala za skoke iz letala, kot pravi Svetina, konstrukcijsko še vedno precej podobna tistim, s katerimi je skakal pred 30 leti. »Jadralna padala uporabljajo neprepusten material, ki omogoča boljše upravljanje z vetrom, medtem ko so padala za skoke iz letala prepustna, da se ob visoki hitrosti pri prostem padu – tudi do 300 kilometrov na uro – ob odprtju ne bi pretrgala. Vsa padala pa so doživela ogromen napredek na področju varnosti,« je pojasnil Svetina, ki ima za seboj nekaj sto poletov z jadralnim padalom, medtem ko je iz letala skočil že 5300-krat.

Skok iz letala ostaja njegova osrednja disciplina, čeprav se ne ukvarja več s tekmovanji. Danes deluje kot mednarodni sodnik z najvišjimi referencami. »Imel sem omaro polno medalj, a te niso prinašale denarja za preživetje. Hodili sem v službo, zaposlen sam bil v Elanu, popoldne smo trenirali in se konec tedna udeleževali tekem. Leta 1984 sem postal svetovni podprvak, z ekipo smo osvajali evropske in balkanske naslove. Potrditev mojega športnega udejstvovanja je tudi Bloudkova nagrada za športne dosežke, ki smo jo prejeli s padalsko ekipo. Za vse te uspehe smo se morali marsičemu odreči,« je pripovedoval Svetina, ki se je pri tridesetih umaknil iz tekmovalnega sveta in se skupaj z ženo posvetil njunemu lasnemu podjetju, ki je tesno povezano s športom.

Pristala v mlako

V čase njegove tekmovalne padalske kariere sega še ena zabavna anekdota, ki jo je Dare shranil v svojo zakladnico spominov. »Takrat smo avtomobile vozili le na sode in lihe dneve, ker preprosto ni bilo dovolj goriva. Enako je veljalo za letala. Goriva ni bilo, poleti so bili redki, mi pa smo morali nekako trenirati. Kako bomo trenirali brez letala, smo se spraševali.« Spomnili so se njegovega poleta z Dobrče in dobili briljantno idejo. »Gremo na planiško velikanko. Spustili smo se po njej, spodaj postavili cilj in skakali vanj,« je povedal sogovornik. Še bolj drzno idejo pa sta dobila s padalcem Romanom Pogačarjem – zakaj ne bi peljala koga s seboj. »Tako sva vzela mojega osemletnega sina in Romanovega prijatelja. To so bili eni prvih tandemskih poletov pri nas. Spustili smo se s Planiške velikanke, poleteli skozi zrak, s sinom pa sva pristala naravnost v mlako.«

Sekunde so zelo dolge

Enako kot padalstvo Svetino navdušujejo tudi motorji, potapljanje in deskanje na snegu – športi, s katerimi se je začel ukvarjati v kasnejših letih. Pri 44 letih je prvič stopil na desko, pri 50-ih pa opravil izpit za motor. Med motorjem in padalom vidi povezavo. »Ko skočiš z višine tisoč metrov, imaš približno deset sekund prostega pada. Nekaterim se to zdi malo, ampak pomislite, da deset sekund letite iz letala brez padala. To je ogromno časa. Podoben občutek je na motorju. Sekunde so zelo dolge, dokler gre vse gladko, a ko gre kaj narobe, se nenadoma skrajšajo. Podobno je pod vodo,« je pojasnil Svetina.

Potapljanje je zanj povsem nova dimenzija športnega udejstvovanja. »Potapljanje je umirjen šport, ki te sprošča, a hkrati zahteva popolno koncentracijo. Ko se potopiš v globine, vstopiš v nov svet – svet barv in nenavadnih bitij. Mimo mene je plavala želva, pa tudi morski pes. Najgloblje sem se potopil do 44 metrov.« Med njegovimi zadnjimi potopi je bilo raziskovanje razbitine Baron Gautsch, ki ji pravijo jadranski Titanik. Ta sto metrov dolga ladja je potonila leta 1914, ko je trčila ob mino na poti do Trsta.

Niso le za Jamesa Bonda

Ob robu pogovora je Dare Svetina v šali pripomnil, da ekstremni športi niso rezervirani zgolj za Jamesa Bonda. »Pomembno je le, da si zdrav in malce pogumen. Vse je vredno preizkusiti, zato sem vesel, da sta tudi moja otroka Maja in Miha oba jadralna padalca in uživata v zraku. A vsak, ki se loteva ekstremnih športov, mora biti pripravljen tudi na nepredvidljive situacije. V moji karieri je devetkrat odpovedalo padalo, zato sem moral uporabiti rezervno. To so trenutki, ki zahtevajo zbranost in premišljeno glavo,« je strnil Dare Svetina, ki v prostem času rad zabrenka tudi na kitaro in zaigra na orglice.