Z novimi jetri še bolj poln življenja

»Imamo ponudbo za vaša jetra.« Tako se je glasil dolgo pričakovani klic, ki je Robija Belentina prebudil nekaj minut po polnoči letošnjega marca. Za njim je ekstremno naporno leto, ki pa večnemu optimistu (sem pozitivec, a tudi realist, poudari) ni izbrisalo nasmeha z obraza.

Diagnozo prejel na prvi dan dopusta

Lanskega avgusta sta se Robi Belentin in njegova partnerica Jožica ravno z avtodomom pripeljala na morje in začenjala teden dni dopusta, ko se je Robi spomnil, da bi moral že prejeti izvide nedavno opravljene magnetne resonance. Pogledal je v aplikacijo zVem in prebral: rak na jetrih. »Točno tako je bilo. Seveda sem bil šokiran. Malo nenavadno, da na tak način izveš tako novico,« pripoveduje Robi, ki je bil sicer zaradi predhodne hude zamaščenosti jeter in posledične ciroze dvakrat letno pri zdravnikih, da so ga temeljito pregledali in spremljali njegovo stanje. Slabo stanje jeter na njegovo počutje, pravi, ni preveč vplivalo, morda je bil vseskozi malo bolj utrujen in z malo manj energije.

Preiskave po dolgem in počez

In potem? »Potem sem si rekel – zdaj bomo sedem dni uživali na dopustu, potem pa akcija.« Seveda diagnoze ni mogel povsem odmisliti, bila je v podzavesti, a vendar je imel pred seboj vedno samo pot k rešitvi. Po naravi je tak, da želi vse vedeti, zato je bral, se pogovarjal z ljudmi, iskal po spletu, raziskoval. Vedel je, da ne bo lahko, a tudi, da se ne bo predal. Vse to je bilo lažje ob optimistični in energični partnerici, ki mu je vseskozi vlivala dodatno moč.

Sledili so meseci preiskav po dolgem in počez, kemoterapij, obiskov pri psihologih, psihiatrih, stomatologih, kardiologih … Ko je povsod dobil zeleno luč, je bil v začetku letošnjega januarja uvrščen na čakalno listo za transplantacijo jeter. »Gre za eno najtežjih operacij, ki ni za vsakogar. Človek mora biti v top psihofizični kondiciji. Imel sem nenormalno veliko pregledov, tudi šest zob so mi med drugim populili. V telesu ne sme biti ničesar, kar lahko pripelje do okužbe,« pripoveduje.

Čakanje na tisti klic …

Potem je čakal na klic, ki bi se lahko zgodil naslednji dan ali pa čez eno leto. V tistem času je moral skrbeti, da se ni prehladil in da je bil 24 ur na dan dosegljiv na telefon. Prvi klic je prejel precej hitro, sredi noči v začetku februarja. »Če te telefon zbudi sredi noči, je stresno, ko pa sem zagledal številko kliničnega centra, sem bil kar malo v šoku,« pripoveduje. Zjutraj se je odpravil v bolnišnico, kjer so znova sledili številni pregledi, njega in darovanega organa. Čakal je, pripravljen na operacijo, ko je z novico prišel njegov kirurg. »Povedal mi je, da jetra darovalca niso primerna in da transplantacije ne bo. Si predstavljate ta stres? Namesto da bi šel na operacijo, ki bi mi rešila življenje, sem šel domov. Po eni strani sem bil vesel, ker so rekli, da bodo našli boljša jetra, po drugi strani pa … Teh občutkov nikomur ne privoščim,« se spominja.

Ena najzahtevnejših operacij

In spet se je začelo obdobje čakanja. Robi si ni pustil, da bi v tem času nehal živeti, le malo bolj previden je bil, izogibal se je stikov z ljudmi in zaprtih prostorov. Slaba dva meseca kasneje je zopet zazvonil telefon in tokrat je bila sreča na njegovi strani. Organ je bil primeren. Sledila je zahtevna (ena najzahtevnejših) operacija, ki je trajala okoli osem ur. »Nekateri se bojijo. Jaz sem pa rekel – kar bo, bo. Do tistega trenutka sem za ozdravitev naredil vse, kar je bilo v moji moči, sedaj pa je zadeva v rokah zdravnikov,« se spominja občutkov pred operacijo. Po njej je bilo njegovo stanje nekaj časa kritično, saj sta imela tako on kot darovalec zelo tanke žile. »A se je dobro izšlo. Ravno včeraj sem gledal fotografije, drugi dan po operaciji sem se že smejal,« pripoveduje naš sogovornik. Doda, da je šlo potem njegovo stanje strmo navzgor in po dveh tednih je bil že odpuščen iz bolnišnice. To je ekstremno hitro in Robi je prepričan, da mu je pri okrevanju pomagala tudi njegova močna volja. Pravi, da se je 28. marca 2025 ponovno rodil. O tem, kdo mu je rešil življenje, ne ve ničesar. Če bi lahko, bi rad vedel vsaj, od kod je darovani organ prišel.

Nikoli ne razmišlja,
kaj pa če …

Nekajkrat ga med pogovorom premagajo solze. Ko se spomni na medicinsko sestro, ki mu je – ko se je po operaciji zbudil povsem dehidriran – iz svojega denarja v avtomatu kupila pol litra hladne vode. Pa ko pomisli na kirurga Miha Petriča in na vse drugo zdravstveno osebje, ki je bilo vpeto v njegovo zdravljenje: »Naj ljudje govorijo, kar hočejo. Ko gre zares, našemu zdravstvenemu sistemu kapo dol, imamo vrhunske strokovnjake.« Hvaležen je za novo priložnost in zaveda se, da vsak te možnosti nima.

Zaveda pa se tudi, da je odslej zelo ranljiv: »Včasih se pohecam, da nekdo kihne, jaz pa lahko umrem. Ampak to ni daleč od resnice.« Ne sme vrtnariti, ker se z zemljo lahko okuži, ne sme delati z orodjem, ob vsaki najmanjši poškodbi ali znakih prehlada mora k zdravniku, pred obiskom zobozdravnika mora jemati antibiotik, v trgovino hodi z masko, v zdravstvenih čakalnicah se ne sme zadrževati. A zaradi vsega tega se Robi Belentin ne sekira. Ne razmišlja, česa vse ne sme početi, pač pa, kaj vse lahko: »Vsako jutro, ko se zbudim in vidim, da se dobro počutim, se nasmehnem z neskončno hvaležnostjo. Nikoli ne razmišljam, kaj pa če …«

Pogreša svoje stranke in one njega

Pred boleznijo je Robi delal kot poštar in njegovo življenje bo zopet popolno, če se bo lahko vrnil v njemu tako ljubo Depalo vas. »Vem, da me ljudje pogrešajo, jaz pa njih še bolj. Včasih se tam mimo zapeljem z avtom, da si malo pomahamo,« pripoveduje s solzami v očeh. In doda: »Jaz vedno rečem, čas bo prinesel svoje. Bo že tako, da bo prav.«

Čas okrevanja izkorišča za popotovanje naokoli s svojim avtodomom, rad se vozi z električnim kolesom, dejaven je tudi pri društvu Transplant. Že pred boleznijo je bil darovalec organov, od svoje izkušnje naprej pa naglas spodbuja ljudi, naj se vendarle tudi oni odločijo za to: »Nimaš česa izgubiti, nekomu pa lahko rešiš življenje. Danes živim, ker se je nekdo nekje nekoč odločil, da bo darovalec.«