Za ekipo noče biti »gajžla«

Imate precej trenerskih izkušenj zlasti v tujini, lani pa ste poskrbeli za velik napredek bosanske smučarke Elvedine Muzaferija, ki pa je letos spet nazadovala. Zakaj ste se lani spomladi razšli z njo in prevzeli našo moško reprezentanco za hitre discipline?

Ob koncu lanske sezone sem čutil, da sodelovanje z Elvedino Muzaferija ne bo šlo več, saj je mislila, da že vse ve, da vse zna in da ji moja pomoč ne bo več koristila. Prepričana je bila, da sem ji že vse povedal, da bo šla njena kariera samo navzgor. Tako se je odločila, da me ne potrebuje več, in sodelovanje sva prekinila. Ker se je v naši reprezentanci takrat ravno zamenjalo vodstvo in so fantje ostali brez trenerja, smo se začeli pogovarjati o mojem sodelovanju z ekipo za hitre discipline. Seveda sem vodji panoge za alpsko smučanje Matjažu Šarabonu predstavil svoj pogled na delo in nato so se na Smučarski zvezi Slovenije odločili, da sem najprimernejši trener, da prevzamem ekipo. Od tega je sedaj ravno eno leto.

Kako pa se je začelo sodelovanje s tekmovalci?

Že ko smo se dogovarjali o tem, da postanem trener, sem šel do tekmovalcev – do vsakega posebej – in jih vprašal, kako so vajeni delati, kaj se jim je do takrat zdelo pozitivno, česa si želijo v prihodnje. Seveda sem jih tudi sam opazoval že pozimi in sem jim povedal, kaj mislim, da bi bilo treba na treningih in tekmah narediti, popraviti, dodati ali odvzeti. Fantje so se načeloma s tem strinjali in danes lahko rečem, da smo sodelovanje začeli odkrito in pošteno. Tako kot jaz so tudi oni res odkrito povedali, kaj si o določenih stvareh mislijo, saj nas preprosto takrat še ni nič vezalo.

Sezona prve izzive prinaša že na pripravah. Kako ste se z ekipo ujeli?

Takoj ko smo začeli delati, sem za vsako stvar razložil, zakaj nekaj počnemo, zakaj imamo določeno postavitev, zakaj treniramo določeno disciplino, zakaj je potrebna sprememba v tehniki ... Želel sem, da o vsem razmišljajo tudi sami. Povedal sem jim, da so pač toliko stari, da so marsikaj že izkusili in dosegli tudi določene rezultate. Eden pač boljše, drugi slabše. Res pa je, da se je navadno pri nas delalo tako in tisto, kar je rekel trener. Vsi tekmovalci smo rekli ja, čeprav včasih nismo imeli pojma, o čem trener govori. Vendar nas je bilo včasih toliko več, da je vedno nekomu tudi uspelo. Toda vso smučarsko romantiko je nato pred leti na glavo obrnil oče in trener Janice in Iva Kostelića Ante Kostelić, ki je trdil, da je za uspeh najpomembnejše število ponovitev. To do neke mere gre, morda gre z lastnimi otroki, vedno pa se to ne obnese.

Kakšno filozofijo imate vi?

Zavedam se, da sem trener zato, ker želim fantom pomagati do boljših rezultatov. Glede na to, kakšne izkušnje imam iz svoje smučarije in iz minulih trenerskih let, se pač zavedam, da sem fantom na razpolago zato, da dopolnijo svoje znanje, ki ga že imajo. Ne pa, da bi se spreminjali samo zato, ker je ekipo prevzel nov trener, ker je prišla nova »gajžla«. Vem, da so jih vsi pred menoj že veliko naučili, treba je bilo le kaj popraviti, predvsem pa je bilo fantom treba dati potrebne samozavesti.

Iz rezultatov je bilo hitro čutiti pozitivne spremembe. Kaj ste naredili?

Moram reči, da velikih sprememb v tehniki nismo naredili. Očitno pa smo naredili tisto, kar je bilo potrebno. Poleg tega so fantje postali samozavestnejši in zato tudi bolj sproščeni. Zavedam se, da trener nisem zato, da bi jim postavljal meje, da bi me stoodstotno ubogali. Na fante gledam iz vloge nekdanjega tekmovalca, ki mu je v mojih časih manjkalo pogovora, spodbude. Vedno se mi je zdelo, da imajo trenerji do nas zahteve, da zahtevajo določene rezultate. Nihče ni želel iz mene izvleči najboljšega, kar imam, ampak je bila vedno nad mojo glavo nekakšna sekira, ki je čakala, kdaj me bodo odrezali. Zdaj se s fanti pogovarjamo, povem, kaj mislim, oni pa na stvari gledajo s svojimi očmi. Potem se uskladimo in dogovorimo. Vedno se zavedam, da sem z njimi, da jim pomagam.

Govorili ste o samozavesti. Ta navadno naraste, ko pridejo dobri rezultati. Je bilo po prvi smukaški tekmi sezone in stopničkah Mihe Hrobata v Ameriki lažje?

Imeli smo super treninga poleti v Čilu ter tudi treninge v Evropi in tako nam je v pripravah na sezono šlo res po načrtih. Dejstvo je, da samozavest dobiš, če si dobro fizično in tehnično pripravljen, če verjameš v smuči. Če dosegaš dobre čase na treningih, si vedno bolj prepričan vase. Ko je prišla tekma v Beaver Creeku, je Miha Hrobat dobro odpeljal in osvojil tretje mesto v smuku. Odlično mu je kazalo tudi v superveleslalomu, kjer pa je nato odstopil. Tako je že na prvi tekmi dobil potrditev, da smo delali prav, da je na pravi poti, in začel je razmišljati zgolj o dirkah, ne o tem, kaj bi lahko še naredil, kako bi lahko bolje treniral.

Kaj vse je po vašem mnenju pogoj za dobre rezultate, za uspešne nastope?

Stvari so lahko precej preproste. Prvi in edini pogoj za dobre rezultate so dobre vožnje. Dobro pa se je moč peljati, če pri tem misliš zgolj to, kar moraš misliti. Ko začneš računati, kaj bo, če dobim toliko točk, katero mesto bo to, koga bom prehitel in podobno, je konec. Zato sem v Ameriki po tretjem mestu in stopničkah Mihe Hrobata fantom rekel, da je prav, da se danes veselimo, jutri pa je znova treba trenirati, vaditi tehniko, misliti na delo. Dober rezultat je pač le stranski produkt dobre vožnje. To ni cilj. Cilj mora biti dobra vožnja. Fantje so se tega prijeli. Nekateri so za to potrebovali več časa, sploh mlajši, ki tekmujejo tudi še v evropskem pokalu, težje sproščeno vozijo v svetovnem pokalu. Sploh ko s tekmovalci, ki so jih še pred kratkim gledali kot bogove, stojijo na startu in jih želijo premagati. Psihološki moment za mlade je tako kar težak. Miha Hrobat pa je že toliko starejši in bolje fizično pripravljen. Morda je njegova težava le ta, da včasih hoče preveč. Kot se je to izkazalo na februarskem svetovnem prvenstvu v Avstriji. Čeprav je dejstvo, da je bil tudi takrat sposoben za medaljo. Vendar rezultata na silo ne moreš narediti. Tudi za to smo trenerji, da se pogovorimo, da gremo naprej v isto smer in da se naslednjič napake ne ponavljajo.

Sezona je končana, nekaj počitka si boste gotovo privoščili. Kdaj pa bo čas za priprave na novo? Imate še pogodbo z našo smučarsko zvezo?

Pogodbo imam do konca naslednje sezone. V novi sezoni bom tako še naprej glavni trener reprezentance za hitre discipline, pomočnik bo še naprej Natko Zrnčić, pa tudi serviserja ostaneta ista, Miloš Machytka in Boštjan Delalut. Ekipa se bo okrepila še s pomočnikom trenerja Jako Korenčanom, dobili bomo tudi fizioterapevta, za katerega pa še ne vem dokončno, kdo bo. Nekaj dopusta bomo sicer res imeli v mesecu juliju, ki ga bom jaz izkoristil za kakšen izlet z motorjem, fantje pa se bodo tudi v tem času morali posvečati kondicijskim treningom. Tudi zato, ker se že sedaj zavedamo, da je vedno lažje napadati odlične rezultate kot jih braniti. Mi imamo še nekaj rezerve in bomo znova napadali. Treba pa je vedeti, da smo trenutno spet tam, kjer smo bili lani ob tem času, to pa pomeni na začetku. Spet bo treba pridno delati, trenirati. Poznamo se in delo naj bi bilo sicer po tej strani lažje. Po drugi strani pa bo težje, saj so naši cilji zdaj še višji. Zato ni drugega kot biti skromni, pridni in delavni. Z zvezdništvom ne bomo prišli nikamor.

Prihodnjo sezono so za zimske športnike na sporedu olimpijske igre. Kako se boste pripravili, saj bodo vsi poudarjali, da so prav nastopi na njih največji izzivi in cilji v sezoni. Kako razmišljate?

Mislim, da smo se iz nastopov na letošnjem svetovnem prvenstvu vsi nekaj naučili. Jaz predvsem glede priprave fantov na prvenstvo, na pomembno tekmovanje, kot so zagotovo tudi olimpijske igre. Načeloma je tekma na olimpijskih igrah pač taka kot vsaka druga. Vendar je to lažje reči kot tako razmišljati. Če nič drugega, tekmovalec obleče številko z olimpijskimi krogi. Te kroge pač vsi vidimo. Tako kot v vsaki sezoni bomo tudi to zimo v Bormiu, razlika pa bo, da ne bomo šli tja na tekmo decembra, ampak februarja. Naši tekmovalci načeloma tam ne bodo imeli kaj izgubiti. Nihče od njih ne bo v Italiji branil naslova olimpijskega prvaka, nihče na tekmi še ni zmagal in treba bo pač peljati tako, kot najbolje znajo.