Začelo se je s starim klavirjem

Jureta Goručana smo spoznali na matinejskem klavirskem koncertu v cerkvi sv. Ane v Tunjicah, po maši ob štiridesetletnici duhovniške službe Pavleta Juhanta. Posebna vez ju povezuje že iz Goručanovega otroštva, saj je Juhant zelo zgodaj prepoznal njegov glasbeni talent.

Spominja se, kako je Pavle Juhant njegovim staršem, ki so živeli v Seničnem, podaril star koncertni klavir. Juretov oče je bil sicer mizar, ni znal brati not, imel pa je absolutni posluh. Več je igral na kitaro, je pa sedel tudi za klavir. Jureta sta zven in pogled na ta prizor prevzela. Ko je oče po cele dneve delal, klavir pa je sameval, je nekega dne sam sedel za inštrument in vztrajno preigraval melodijo, ki jo je slišal v risanki, dokler ni zvenela popolno. »Bil sem trmast,« pravi. »In še danes sem.« Star je bil kakih pet let.

Na začetku je bil Jure Goručan torej samouk, potem so ga starši vpisali v glasbeno šolo. Pri 14 letih pa je že odšel v Nemčijo.

Zanimivo se mu zdi, kako je klavir sploh prišel v njihovo hišo. Kot bi Juhant že takrat vedel, kaj se bo zgodilo, razmišlja in se nasmehne: »Včasih se vprašam, ali sem postal glasbenik, ker sem dobil klavir, ali sem dobil klavir, ker bi tako ali tako moral postati glasbenik.«

Glasbena pot

Njegova glasbena pot se je začela že zelo zgodaj. »Starši so bili med prvimi uporabniki interneta v Sloveniji in mama je na enem od glasbenih forumov odkrila izjemnega pedagoga, prof. dr. h. c. Arba Valdmo. Ko je izvedela, da bo imel v Kopru seminar, sva se posvetovala z mojo učiteljico klavirja, ki je idejo, da bi obiskal seminar, podprla. Takrat sem bil star kakšnih enajst let. S profesorjem Valdmo sva se takoj ujela. On je bil fasciniran nad menoj, jaz pa še bolj nad njim. Začel sem obiskovati njegove mojstrske tečaje v Zagrebu, kasneje sem se udeležil tudi poletne šole v Dubrovniku in Estoniji.« Jure Goručan je bil star 12 let, ko ga je njegov profesor v Dubrovniku predstavil profesorici Selmi Chicco Hajdin, ta pa ga je začela pripravljati na študij pri njem. Pri 14 letih je tako mladi in nadarjeni Gorenjec uspešno opravil sprejemni izpit za predčasni dodiplomski študij (t. i. precollege) v Kölnu.

V Nemčiji ga je najprej spremljala mama. »Bivala sva v poceni hotelih,« pripoveduje. »Potem pa sem igral na neki matineji v Kölnski filharmoniji in me je v zaodrju ogovoril starejši par, ki je bil navdušen nad mojim igranjem. Pogovarjali smo se različne stvari, na koncu pa sta me povabila, da bivam pri njiju, dokler ne najdem stanovanja – in ostal sem do svojega 18. leta.«

Danes Goručana čaka magisterij v Dallasu. Nova izkušnja, nov izziv.

Tudi tolkalist

V bistvu srednje šole za klavir ni nikoli obiskoval, se naš sogovornik z besedami vrne v preteklost. Pojasni, da ko je zaključil osnovno šolo v Križah, je že obiskoval srednjo glasbeno šolo za tolkala v Ljubljani, ki jo je tudi zaključil. Srednjo šolo za klavir je preskočil, vpisal se je neposredno na omenjeni študij v Köln. A na neki točki se je znašel na vseh treh izobraževalnih stopnjah hkrati. »Srednja glasbena v Ljubljani, v Križah še v osnovni šoli, v Kölnu pa na faksu,« povzame.

Študij je potem nadaljeval na akademiji, pri profesorju Valdmi. Ko se je ta upokojil, je sicer študij nadaljeval, a vseeno je bilo to obdobje, ko je že veliko koncertiral, in ker ga dejansko nihče ni spraševal, kje je študiral in ali je diplomiral ali ne, kariera pa je iz dneva v dan bolj cvetela, se mu je zgodilo, da je študij opustil.

Da, seveda si je Jure Goručan želel, da bi bil koncertni pianist, čeprav bi skoraj lahko rekel, pravi, da se večina posameznikov, ki imajo v življenju podobno glasbeno zgodbo, najde nekje vmes – med poučevanjem in koncertiranjem.

Drugačen čas

Potem je svet zajela epidemija covida-19. »Leta 2019 so bile vse dvorane zaprte,« pripoveduje. Takrat je bil sicer doma, v Sloveniji. Komu naj igra, če nima kje, se je spraševal. Doma je sicer lahko vadil in po enem letu brez koncertov se je odločil, da zaključi študij – a na Dunaju. In potem se mu je zgodilo, da so mu kljub sedmim letom študija v Kölnu priznali le 17 od 243 kreditov oziroma točk, tako da je študij začel praktično od začetka.

Bil je vesten študent. Na vse skupaj je gledal z drugačne perspektive, pojasni. Vedel je, zakaj je tam. »Štiri leta kasneje, pri 33 letih, sem diplomiral na smeri, kjer sem začel pred 19 leti,« se odkrito zamisli in od srca nasmeje. »Kot pravijo 'wunderkind late bloom'.« Kar bi v prevodu pomenilo, da je čudežni deček, ki je zacvetel ali pa se je razcvetel pozno.

Študij je zaključil sredi junija letos, se še dopolni.

Sledi Amerika

Jure Goručan v Dallas odhaja v drugi polovici avgusta.

Zakaj ravno v Dallas, smo radovedni.

Odgovarja, da si je že dolga leta želel sodelovati z vrhunskim pianistom Sergeiem Babayanom, ki je bil tudi profesor znanega Trifonova, ki je za njegovo generacijo pianist številka ena. Ima občutek, da se od Babayana lahko veliko nauči, in tudi on meni, da je Goručan vreden njegovega znanja.

A žal je bil njegov razred poln, kvota popolnjena in bo Goručan zdaj v razredu nekdanje Babayanove študentke, ravno tako izjemne glasbenice Sare Daneshpour. Od nje se bo poskušal naučiti čim več tistega, kar se je ona naučila od Babayana. Ker bo v Dallasu, pa bo poskušal navezati stik tudi s profesorjem. Mogoče si bo tudi on vzel čas zanj.

Goručan poudari, da v Dallas odhaja predvsem po znanje. Z njegovega vidika – glede na to, koliko je star ter koliko znanja in izkušenj ima – je pridobitev tovrstnega izkaza na papirju le še dodatna prednost zanj kot glasbenika. Seveda se mu s tem povečajo tudi možnosti zaposlitve. Razmišlja: »Nekje bi lahko imel profesuro; delal z ljudmi, ki imajo interes, talent, zagon, voljo, hkrati pa bi mi urnik dopuščal tolikšno fleksibilnost, da bi lahko usklajeval poučevanje s koncertnim življenjem.«

Videl je veliko sveta

»Veliko sem bil na Kitajskem. Tam sem prebil praktično eno leto svojega življenja,« pripoveduje. Obiskal je tudi Korejo in Tajvan. Veliko časa preživi na Tajskem, saj od tam prihaja njegovo dekle. Tri leta in pol sta že par, sproščeno omeni, in ko pomislimo, da je glasbenica, nas hitro popravi, da ni. »Izhaja iz poslovnih vod.« Je njegovo popolno nasprotje, a se super dopolnjujeta, razloži.

Ambicij ne zmanjka

Čeprav njegova narava v osnovi ni taka, se zamisli. Meni, da ga je življenje izoblikovalo, pripravilo do tega. Sam bi na prvo mesto postavil to, da je dober človek, na drugo pa, da je dober glasbenik. Niti ga ne zanima toliko, kaj si ljudje mislijo o njem, temveč ga bolj to, da na koncu neko delo odigra, ga predstavi občinstvu tako, da bi bilo to recimo tudi skladatelju v čast.

Ima morda svojega najljubšega skladatelja, ga povprašamo.

Okus in s tem priljubljenost skladateljev se skozi leta menjata. »Pomembnejši je odgovor na vprašanje, kaj oziroma katero delo sodi v nek kulturni kontekst, v program, dvorano, za kakšno občinstvo, kateri inštrument, v katero časovno obdobje sodi,« poudari.

Nemščina, ruščina, tajščina

Večino svojega življenja je mladi glasbenik preživel v tujini. Z nemščino ni nikoli imel težav, učil se je je že v osnovni šoli, v času, ko je bil v Kölnu, pa jo je nadgradil praktično do nivoja materinščine, kot se izrazi. »Saj sem bil skoraj deset let v Nemčiji, potem še štiri leta v Avstriji.« Angleščine pa se je naučil tako rekoč spotoma, ogromno pa tudi iz igric in knjig. Sicer za knjige nima več prav veliko časa, čeprav rad bere, je kar rahlo nostalgičen. Ko ni za klavirjem, je danes namreč največkrat v hribih ali fitnesu.

Ker veliko časa preživi na Tajskem, kot nam je zaupal, ga za konec povprašamo še, kako je s tajščino – jo govori ali se z dekletom pogovarjata angleško. »Zame je kot ruščina,« odgovori. »Kakšnih osem let sem poslušal prijatelje v njihovih medsebojnih pogovorih, potem pa sem enkrat spil tri piva in preprosto začel govoriti rusko,« se zasmeje. »Kot bambus: osem let poganja korenine, potem pa v petih mesecih zraste štirideset metrov,« navihano zaključi.