Zaigrali na liro iz lesa, starega več tisoč let

Konec marca so v Linhartovi dvorani v Radovljici gostili prav posebne glasbenike, ki nastopajo pod imenom Bakalina Velika. Skupino je ustanovil Jani Kutin iz Čadrga, v njej pa so poleg Janijevega brata dvojčka Sama še Dejan Lapanja, Matej Magajne, Marjan Stanić in Andrea Pandolfo. V glasbeni pustolovščini, ki poslušalca popelje od skritih kotičkov starodavnih jam do tolminskih vršacev, se obilje eksperimentalnih, eklektičnih zvokov in inštrumentarija domišljeno spaja z Janijevimi zgodbami, ki so »žmohtnejše« in intimnejše kot kdajkoli prej, so jih najavili v Radovljici.

Našli deblo, staro več kot šest tisoč let

Prav Jani Kutin, kmet, sirar in glasbenik, kot so ga na koncertu predstavili kolegi iz Bakaline Velike, je bil tisti, ki je pred dvema letoma, ko so v Čadrgu v Triglavskem narodnem parku obnavljali kal, našli deblo jelke, za katero se je v kasnejših raziskavah izkazalo, da je staro več kot šest tisoč let.

»Ko smo les našli, seveda nismo vedeli, koliko je star, niti predstavljati si nismo mogli,« je povedal pred koncertom v Radovljici. »Les smo spravili in posušili, da se je lepo ohranil. Rezultate analize, ki je določila in potrdila dejansko starost, smo dobili šele kakšno leto po najdbi.«

Janijev brat Samo je nato dal idejo, da bi iz njenega lesa izdelali glasbila: prvi dve sta bili najprej lira, ki so jo izdelali trije bratje Kutin, poleg Janija in Sama še Gorazd. Sledila je piščal, ki jo je izdelal Sebastjan Geršak, nato so izdelali obroč za boben in še eno piščal. Petega inštrumenta, narejenega iz lesa jelke iz Čadrga, »tradicionalne gorenjske lire«, kot jo je v smehu poimenoval Jani Kutin, sta se lotila Radovljičan Ažbe Toman in Tržičan Matej Kosmač, sicer lastnik trgovine Leseno v starem mestnem jedru Radovljice.

Povezala ju je prav lira

Ažbe Toman že dolgo raziskuje stare strunske inštrumente, pa tudi izdeluje jih, običajno takšne bolj svobodnih oblik, je povedal. Pred petnajstimi, dvajsetimi leti je tako že naredil liro, ki jo je podaril kolegu – ta pa je ni prav veliko uporabljal, zato jo je dal naprej, prav Samu Kutinu, ki je nato s Tomanovo liro in Bakalino Veliko obredel lep kos sveta.

»Jaz tega seveda nisem vedel in on tudi ne, dokler naju ni povezal arheolog Pavel Jamnik, ki mi je povedal za staro deblo, ki so ga našli v Čadrgu ... Srečali smo se, Samo mi je povedal, da igra na liro, in takoj ko sem jo videl, sem vedel, da je to tista, ki sem jo naredil jaz,« je začetke sodelovanja opisal Ažbe Toman.

Kako je kos lesa postal glasbilo

»Ažbe je prišel s kosom lesa in idejo,« je zgodbo o liri, narejeni v Radovljici, nadaljeval Matej Kosmač. »Združila sva moči in inštrument naredila skupaj. Dela sva se seveda lotila z izjemno velikim spoštovanjem in tudi z nekaj treme. V tem primeru pač ni bilo drugega kosa lesa, ki bi ga lahko uporabili, če bi šlo pri prvem kaj narobe. Ko smo danes na inštrument napeli strune in je Samo nanj tudi prvič zaigral, mi je v resnici precej odleglo. Iz kosa lesa je nastalo glasbilo,« je povedal Kosmač.

Ljudje vse bolj cenijo pristnost

»Vsakič, ko primeš v roke nov inštrument, je občutek res poseben. Če je tako poseben, kot je lira, ki ima resonančno ploščo iz tako starega lesa, je pa sploh nekaj izjemnega,« je po tem, ko je iz lire pred koncertom v Radovljici izvabil prve zvoke, povedal Samo Kutin. »Prav kmalu bo šla z nami na pot,« je dodal Jani Kutin. Ne le po Sloveniji, tudi širše, je povedal, zadovoljen, da je vedno več ljudi, ki znajo ceniti avtentičnost in pristnost umetniškega izražanja. »Saj ljudje niso neumni. Slej ko prej pridejo do tega, da ima vrednost tisto, kar ima dobro zgodbo, pristnost, avtentičnost ter povezavo z zemljo in naravo.«

Iz starodavnega lesa, najdenega v Čadrgu, bodo še izdelovali inštrumente. V načrtu so (vsaj) še violina, čelo in kitara, slednjo naj bi prav tako izdelal eden od gorenjskih mojstrov, in sicer izdelovalec glasbil Aleš Erman s Spodnjega Otoka pri Begunjah.