Zanimajo ga glasbeniki v svojem elementu

Kranj – Obiskovalec koncertov je precej običajen naslov za fotografsko razstavo. Mnogi smo namreč obiskovalci koncertov, na katerih prisluhnemo različnim glasbenim zvrstem, a se jih udeležimo zgolj zaradi glasbe in dobre zabave, tokratni sogovornik dr. Matej Artač pa ob želji po glasbi sem in tja na koncertu išče tudi podobe nastopajočih v akciji. Za tokratno razstavo je izbral 24 fotografij, ki jih je posnel na koncertih v domačem Kranju, na Jazz Kampu Kranj, v Trainstationu ... Rad ima rok, elektronsko glasbo, tudi dober pop in seveda džez, ki pa ga zadnja leta, odkar je član Fotografskega društva Janez Puhar, tudi veliko fotografira.

Matej Artač je med drugim avtor znanega posnetka, ki so ga avgusta 2022, ko je s kranjskega »kanarčka«, stavbe nasproti avtobusne postaje, neurje dvignilo streho, predvajale vse resne informativne oddaje na televiziji. »Ko se je začelo neurje, sem z okna v četrtem nadstropju želel posneti, kako se v vetru tukajšnja drevesa gibajo sem in tja, nakar je nekoliko dvignilo streho bloka, jo spustilo nazaj, v naslednjem sunku pa jo je odneslo dol, kar mi je z mobilnim telefonom uspelo posneti.«

Vrnimo se k njegovi prvi samostojni razstavi v Galeriji Mestne občine Kranj. Da je izbral dinamično tematiko koncertne fotografije, ki spada med najzahtevnejše veje fotografije, ker od fotografa zahteva odlično tehnično znanje, ustvarjalnost in izjemno hitrost odločanja, saj so pogoji za fotografiranje na koncertih pogosto zelo spremenljivi in časovno omejeni, v zapisu k razstavi ugotavlja društveni kolega Simon Krejan in doda, da s pričujočo razstavo dviguje velik ugled FD Janez Puhar.

Prvič samostojno. Lep občutek, mar ne?

Občutek je super, saj to pomeni, da imam 24 fotografij s koncertno tematiko, ki so všeč tako meni kot nekaterim kolegicam in kolegom v društvu, ki so si jih predhodno ogledali. Ne predstavljam se le jaz, ampak z menoj tudi društvo. Seveda pa je razstava potrditev, da se moje fotografsko znanje razvija v pravo smer.

Zakaj ste izbrali prav koncertno fotografijo, ki velja za precej zahtevno?

Glasba mi je blizu in grem zelo rad na koncertne dogodke v živo, kjer se glasba zgodi na neponovljiv način. Včasih se moram zavestno odločiti, ali bom koncert predvsem poslušal – tam naredim samo kakšno priložnostno fotografijo – ali pa bom na dogodek šel s fotografsko opremo. Morda zadnja leta prevladuje Jazz Kamp Kranj, katerega spremljanje je ena naših društvenih akcij.

Sicer pa pri fotografiranju rad lovim trenutno razpoloženje in reakcije nastopajočih. Ko so na odru, so v elementu in pogosto dajejo vse od sebe, kar je za fotografa zelo hvaležna tematika.

Katere kvalitete je ob dobri opremi treba še imeti za dobre koncertne fotografije?

Ena od prvih zakonitosti je, da se pod odrom znaš pravilno postaviti, da imaš želeni zorni kot na glasbenike. Dobro je, če je okrog njih čim manj motečih elementov, kot so razna stojala ali mikrofoni čez obraz in podobno. Je pa res, da so v treh četrtinah tvoje pozicije odvisne od tega, kaj ti dopušča glasbenik, ki se giba po odru. Seveda vse drugo rešuješ z orodji na računalniku oziroma v »digitalni temnici«, kot kasnejšo obdelavo fotografij imenujem jaz.

Kaj običajno popravljate v kasnejši obdelavi?

Največkrat v obdelavo sodijo dodatni izrezi, svetloba, saj želiš, da tvoj lik kot subjekt izstopa iz fotografije, sem sodi tudi dodajanje kontrasta, pomembne so barve, včasih pa ostanejo tudi kakšne finese, ko je recimo treba skriti ali odstraniti kakšen kabel.

Zdi se mi, da to še posebno velja za vaše fotografije ...

So fotografi, ki menijo, da mora koncertna fotografija čim bolj predstavljati dogodek, nastopajoče, ljudi, ki so tam, torej da so posnetki čim bolj realistični, sam pa grem pri nekaterih fotografijah na razstavi še bolj v umetniško smer. Igram se z ostrino, nekaj fotografij sem namensko zamaknil, kar morda poudarja gibanje, tu so portreti, ki so pravzaprav silhuete.

Vse fotografije na razstavi so barvne. Ali sicer uporabljate tudi črno-belo tehniko?

Sicer sem imel pripravljenih nekaj črno-belih fotografij, a sem ugotovil, da se barvne bolje skladajo z drugimi. Barva so v glasbi harmonije in globine, črno-bela so ritmi in poudarki.

Ste doktor računalništva in informatike. So vaša tehnična znanja vplivala na vaš fotografski razvoj?

Moj doktorat je star že okrog dvajset let. Disertacijo sem zagovarjal malo pred svojim tridesetim letom, nisem pa vlekel kakršnih koli vzporednic s svojim fotografskim razvojem. Začel sem v očetovi temnici, ko sem bil bolj kot ne le poleg, ko je on namakal fotografski papir v vse tiste raztopine; je pa res, da sem za osmi rojstni dan dobil prvi fotoaparat – malo beretto.

Je pa moja poklicna usmeritev najbrž vplivala, da sem digitalno fotografijo začel uporabljati takoj, ko je bilo to mogoče. Že konec devetdesetih let me je fasciniralo, kaj vse se je dalo s fotografijami narediti v kasnejši računalniški obdelavi.

Morda imam v fotografiji nekaj prednosti, ko gre za samo tehnologijo, a sem, kot mi pravijo kolegice in kolegi iz društva, tudi vedno boljši v drugih fotografskih prvinah. Za to je pomembno tudi delovanje v društvu, kjer se kultiviram v umetniškem vidiku fotografiranja. Drži pa, da fotografija vedno zahteva svoj čas, najprej moraš imeti idejo, potem sledi izvedba in ne nazadnje tudi digitalna temnica.

Vaša naslednja koncertna zgodba ...

… bo nastajala še to poletje. Če ne prej, na avgustovskem Jazz Kampu Kranj.