Zapisal se je smučarskim skokom

Svoje poklicne kariere še niste povsem zaključili, pri 65 letih imate še precej energije, pa vendar ste pred kratkim postali častni občan Cerkelj. Kaj vam to najvišje občinsko priznanje pomeni?

Gotovo mi veliko pomeni, posebno ker je to priznanje, ki sem ga dobil doma, v domačem kraju. Dobil sem kar nekaj priznanj, tudi državno odlikovanje, ki mi ga je ob kristalnem globusu Petra Prevca leta 2016 dal predsednik države Borut Pahor. Toda priznanje v domačem okolju je pač nekaj posebnega in se zanj tudi iskreno zahvaljujem. V tem okolju sem namreč leta 1979, ko sem prišel od vojakov, začel amatersko delo smučarskega trenerja. Pod okriljem Športnega društva Adergas, katerega predsednik je bil takrat naš sedanji župan Franc Čebulj, je pod mojim okriljem začelo skoke trenirati blizu dvajset fantov. Takrat sem bil, lahko rečem, še pripravnik, imam pa iz teh časov kar veliko lepih pa tudi nekaj bolj grenkih spominov. Iz te skupine je namreč kar nekaj fantov prišlo v reprezentanco, številni so postali slovenski oziroma takrat še jugoslovanski državni prvaki. Najbolj obetaven med njimi je bil Marjan Kropar, ki pa se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči. Bilo je še vrsto drugih, Bojan in Janez Globočnik, Boštjan Zupan, Marjan Jagodic, Roman Lipar, Martin Škerjanec, Tadej Žvikart, Anže Brankovič, Robert Vertnik, Krištof Gašpirc, Andrej Ropret, Jože Kešnar, Robert Janežič, Primož Delavec, Gregor Martinjak in v drugi generaciji reprezentantov še Bine Norčič, Gašper Čavlovič in Matej Dobovšek. Užival sem v delu z njimi, seveda pa si takrat nisem upal niti pomisliti, da bom lahko kdaj postal profesionalni trener.

Očitno pa je bilo vaše uspešno delo opaženo, saj so vas povabili kot profesionalnega trenerja h kranjskemu Triglavu?

Bili smo res amaterska športna skupina, fantje pa so iz leta v leto bolj opozarjali na nas. Vedno več jih je prihajalo v reprezentanco, delali smo pod okriljem Smučarskega kluba Triglav in v klubu so me začeli pregovarjati, da bi se zaposlil kot profesionalni trener. Takrat sem tudi študiral, ob delu dokončal peto stopnjo in dvoletni program na Fakulteti za šport in leta 1986 sem se zaposlil v klubu.

Ste že takrat vedeli, da ste se za vedno zapisali smučarskim skokom?

Vedel sem, da imam rad smučarske skoke. Kot skakalec sem se poškodoval, imel sem kompliciran zlom kolena in nato več operacij. Pri 16 letih sem ugotovil, da tako ne bo šlo. So me pa skoki še kako zanimali in začel sem razmišljati o trenerskem delu. Zato sem se kasneje odločil še za študij, čeprav sem ga moral plačevati sam. Precej mi je pomagal Bojan Jošt, s katerim sem veliko sodeloval.

Številni športi, posebno pa še smučarski skoki, poleg telesne priprave in spoznavanja tehnike zahtevajo pravilen pristop trenerja, imeti je treba veliko potrpljenja in biti skorajda psiholog. Kako vam je šlo od rok to delo?

Številni skakalci se podobno kot jaz v mladosti niso prav radi učili. Jaz sem jih seveda razumel, kot trener pa sem že vedel, da brez izobrazbe ne bo šlo. Skušal sem jih spodbujati, velikokrat sem zanje hodil na govorilne ure v osnovne in nato v srednje šole. V klubu smo bili zelo povezani z ekonomsko šolo, kjer je bila ravnateljica Marija Simčič, ki je bila tudi podpredsednica v Smučarskem klubu Triglav. Kot trener sem moral zasledovati tudi učne uspehe in se s fanti ter starši pogovarjati o marsičem. Poleg tega smo bili trenerji tudi vzdrževalci skakalnic, pomagali smo pri gradnji skakalnic, zgradili smo skakalnice in dom na Gorenji Savi, pa tudi v Adergasu. Čeprav sem bil trener, sem moral najprej pomagati poskrbeti za pogoje za treninge. Tako je bilo dela kar dosti.

Imate tudi svojo družino. Od kdaj?

Prvič sem se poročil leta 1981, vendar pa je žena skupaj s sestro pet tednov po poroki umrla v prometni nesreči in z mamo sva takrat ostala sama. Tudi zato je bilo zame tisto prvo obdobje, ko sem bil sicer še amaterski trener, zares težko. Če se danes spomnim nazaj, se samo sprašujem, kaj vse človek prenese. Po drugi strani pa mislim, da so me ravno smučarski skoki takrat rešili iz krize. Dobra tri leta po tem sem spoznal sedanjo ženo Mojco in stvari so se začele obračati na bolje, vračati v normalne okvire. Najprej sva dobila hčerko Petro, čez šest let pa še sina Roka. Z mamo, ki je umrla lani, sta se ujeli in zame je začelo vse skupaj potekati v pravo smer. Zdaj imava tudi že dve vnukinji.

So vam doma kdaj očitali, da vas skorajda ni doma, da ste res veliko odsotni?

Za ženo vse skupaj gotovo ni bilo dobro. Bila je mlada, velikokrat sta ostajali sami z mamo, imela je veliko dela v frizerskem salonu. Lahko pa rečem, da so domači kljub vsemu vse moje obveznosti brez večjih težav prenašali, čeprav se je bilo treba včasih tudi pogovoriti. Ko so se začeli uspehi in so bili vidni rezultati, je bilo morda malo lažje.

Se je sin kdaj zanimal za skoke?

Nekaj časa se je, nato pa ga je potegnil nogomet in kasneje glasba. Jaz ga nikoli nisem želel siliti.

Kmalu so se začeli veliki uspehi vaših varovancev na čelu s Primožem Peterko, ki je osvojil kar dva velika kristalna globusa.

V klubu sem imel kar močno skupino fantov na čelu s Primožem Peterko, pa tudi Robertom Kranjcem, Urbanom Francem, Rokom Urbancem in drugimi, ki so zmagovali na domačih in mednarodnih tekmovanjih, tudi na tekmah svetovnega pokala. V reprezentanci je bilo takrat dve tretjini tekmovalcev iz kranjskega Triglava in na podlagi tega sem začel sodelovati tudi z reprezentanco. Dve leti sem bil glavni trener mladinske reprezentance, nato pa sem bil najprej pomočnik v B reprezentanci, kasneje pa sem bil petnajst let v A reprezentanci. Sedaj sem sicer upokojen, s podjemno pogodbo pa na prošnjo Smučarske zveze Slovenije še sodelujem kot svetovalec v A reprezentanci.

Spomnim se, da ste bili vrsto let trener, ki je pomagal reprezentantom, ki jim ni šlo po načrtih. Zakaj?

S tem se je začelo pri klubu, v Triglavu. Nekdanji predsednik Jože Javornik je zahteval, da se fantje ne prepuščajo zgolj reprezentanci, ampak imajo svojega trenerja, kar je bilo pomembno predvsem, ko nekomu ni šlo po načrtih. Seveda pri tem ni čarobne formule. Gorazd Bertoncelj, Jošt Bojan in jaz smo v okviru Fakultete za šport začeli razvijati program tehnične vadbe. Z leti smo ugotovili, da je to res potrebno, to je šlo v učni program za trenerje in še zdaj predavam vsebino teh vaj novim trenerjem. Lahko pa rečem, da me je osebno zanimalo predvsem to, kako mora človek funkcionirati, da pri devetdeset ali sto kilometrih na uro določene gibe počne refleksno. To so začeli tudi Avstrijci, ampak od njih nismo kaj prida izvedeli. So se pa kasneje oni učili od nas.

Kdaj je pri posamezniku moč ugotoviti, da je pred njim lahko uspešna kariera smučarskega skakalca?

Nekje okoli desetega do dvanajstega leta. Biti mora eksploziven, prožen, koordiniran. Seveda pa je takrat težko vedeti, kako daleč bo kdo lahko prišel, kako bo uspešen. Pri Petru Prevcu pri teh letih še ni nihče računal, da bo tako uspešen. A je nato v dveh letih skozi treninge zelo napredoval.

Svoje življenje ste tako rekoč posvetili skokom. Vam je bilo kdaj žal?

Žal mi ni bilo nikoli, čeprav priznam, da je bilo velikokrat težko, tudi zelo težko. Fantje so šli skozi vzpone in padce, in če jih ne bi vsak dan spremljal, bi jim težko pomagal. To je bil zame vedno tudi velik izziv. Posebno ker vem, da ne more biti naključje, da je toliko generacij fantov prišlo v svetovni vrh smučarskih skokov.

Kakšna je prihodnost smučarskih skokov pri nas, saj je znano, da so zdaj pogoji precej boljši, kot so bili?

Glede pogojev moram reči, da se zdaj nihče ne more kaj dosti pritoževati. Tudi sistem je vpeljan in zadosti je strokovnega kadra. Upam, da bo šlo, veliko je odvisno do klubov in zanesenjakov. So se pa časi precej spremenili, klubi po vaseh usihajo in marsikaj je drugače, kot je bilo pred desetletji. Je pa dobra osnova in škoda bi bilo, če bi to začelo usihati.