Zasedba Bosne in Hercegovine

Leta 1878 je Tomše sodeloval pri zasedbi Bosne. Od leta 1882 je služboval v različnih topničarskih enotah na Hrvaškem.

Večji del 19. stoletja je velik del Balkana še vedno trpel pod osmanskim škornjem. A turški imperij, ki je nekoč segal od Budimpešte do Bakuja ter od Bagdada do Alžira, je do takrat povsem strohnel in začel razpadati. Številni upori ljudstev evropskega dela sultanata so v 19. stoletju doživeli nov vzpon in marsikje uspeh v novih, samostojnih državah. Turško ropanje in zasužnjevanje Slovencev ter slavne bitke proti Turkom so utonile v narodov spomin in ljudsko izročilo.

Širitev Osmanskega imperija je svoj vrhunec doživela med vlado sultana Sulejmana I. (vladal 1520–1566). Z njim pa je prvič v državi pomemben vpliv pri upravljanju države pridobila ženska, Rokselana iz Ukrajine. Ženski vpliv se je nadaljeval z njeno snaho Nurbanu, zatem s Safijo, Kösem in Turhan. Trend je zaustavil šele veliki vezir Köprölü Mehmed Paša iz Albanije leta 1665. Odtlej je ključno vlogo odločanja v imperiju prevzela birokracija.

Nove pomorske poti v Indijo in Ameriko so Turke prikrajšale za monopol nad trgovino z luksuznim blagom, še bolj pa so na njihov upad moči vplivale stalne spletke znotraj vladarske družine. Turška vojska je trpela boleče vojaške poraze proti Habsburžanom (obleganje Dunaja 1683–1699) ter ozemeljske izgube v vojnah z ruskim carstvom. Velik del Evrope se je medtem industrializiral. Turčija tega ni dopustila in je zato gospodarsko povsem zaostala.

V letih 1875/1876 je v Bolgariji in Bosni prišlo do upora. Srbija in Črna gora sta upor podprli z napovedjo vojne. Leta 1877 se je tej pridružila tudi Rusija. Čeprav Avstro-Ogrski ni ustrezala krepitev ruskega vpliva na Balkanu, je ostala nevtralna. Sultan Abdülhamid II. je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v San Stefanu (danes carigrajsko predmestje Yeşilköy), ki je poleg avtonomije Romunije, Srbije in Črne gore zagotavljala tudi ustanovitev v praksi samostojne bolgarske države. Rusija bi tako prek malih slovanskih držav lahko vojaško dostopala do Sredozemskega morja. To pa ni bilo povšeči Veliki Britaniji in Avstro-Ogrski. Slednja je v tem procesu slutila zametek nove vojne, a se ni čutila dovolj močne, da bi v njej zmogla prevladati. Zato je v dogajanje vključila pravkar nastalo evropsko velesilo – Nemčijo.

Berlinski kongres se je začel 13. 6. 1878 in trajal natanko mesec dni. Z njim je bila potrjena neodvisnost Bolgarije, Srbije, Črne gore in Romunije. Avstro-Ogrska pa je dobila dovoljenje, da zasede Bosno in Hercegovino (formalno je ozemlje sicer ostalo turško). Rusi so zamerili ozemeljsko omejitev prvotno začrtane bolgarske države. Nekateri ta korak vidijo kot prvi nastavek za sprožitev prve svetovne vojne generacijo kasneje.

Leta 1908 je prišlo do mladoturške revolucije, Avstro-Ogrska pa je zmedo izkoristila za dokončno priključitev Bosne in Hercegovine. Vojaško je podvig popolnoma uspel, a posledice so bile daljnosežne. Ruse je motilo, da še vedno nimajo dostopa do Sredozemlja, ogrožene so se čutili v Srbiji in seveda tudi v Turčiji. Še večji pretres je pomenilo notranjepolitično prerivanje, ali naj bo Bosna pod upravo Cislajtanije ali Translajtanije. Za slovanske prebivalce južnega dela monarhije je priključitev lepega števila novih slovanskih prebivalcev pomenila dodatno motivacijo za zahtevo po ustanovitvi tretje državne entitete z vsemi pravicami za Slovence, Hrvate, Srbe in tudi Bosance pod habsburškim vladarjem.