Zasipško šranganje, 1. del

Marjan Kalan je pripovedoval

»Sredi sedemdesetih so starši sestro, brata in mene pripeljali v Zasip. Vajen jeseniškega vrveža avtov se sprva nisem privadil spokojne tišine; zdela se mi je kar strašljiva.

Kaj kmalu sem bil vabljen v kulturni dom, da tudi jaz narišem risbico za dedka Mraza, ki se je namenil priti na obisk. Sestavil sem trganko; no, pravzaprav so jo sestavljale mladenke, organizatorke dogodka. Jaz sem le velikih oči sprejemal novi svet otrok, vrveža, novih obrazov ... Postopoma pa sem spoznaval sosede in vaško mladež, dobili smo kužka, v vasi je bilo tedaj še precej kmetij in živali iz slikanic so bile kar naenkrat pred menoj.

Živo je bilo življenje na vasi! Kolešček, kuža in vrstniki iz soseske smo obletavali vse – konje, kmetije, hodili na nogometne turnirje na Hom, obiskovali veselice v vasi, bili smo gasilci. V osnovno šolo smo šli z avtobusom in se nemalokrat vračali peš. Čez travnike, potok, mimo polj. Celo cesto v Vintgar smo udarniško pomagali delati. In verjetno ni bilo prireditve v kulturnem domu, ki bi jo zgrešili. Sploh nastopi vaškega zbora in kasneje okteta ostajajo nepozabni.

Nekoč sem se vračal proti domu, mimo kulturnega doma. Spreletelo me je: že dolgo časa sameva! Neopazno kot tat se je v nekem obdobju prikradlo v vas kulturno mrtvilo. Saj ne, da bi dom povsem sameval, vendar nekdanje pestrosti ni bilo več. Le tedanji bife je oznanjal, da so vrata še vedno na stežaj odprta in vabijo vsakogar.

Odločili smo se, da dvorano kulturnega doma znova oživimo. Iz peščice nas je nastala kar lepa skupina. Začeli smo pripravljati kulturne dneve in vedno smo imeli podporo krajanov. Rekljeva mama, Piškotarjeva Francka in Kraigherjev Ciril so nam dajali nasvete in vsakršno pomoč, Kraigherjev ata nam je pisal plakate, Potočnikova Ani in zakonca Lotrič iz gornjega stanovanja pa so imeli kar nekaj potrpljenja z nami, saj nismo vedno zgledno pripravili ali kasneje pospravili dvorane. Jarkovičev Tonček nas je naučil plesnih korakov in rad pogledam sliko, na kateri ponosno nosim narodno nošo. Sonetni venec avtorja Silva Kokalja v recitalni izvedbi, lutkovna skupina, pevski zbori in slednjič Mali vaški (m)Odrc z Ježkovimi songi in humoreskami. Zupanovi dnevi v spomin na v Zasipu živečega dramskega igralca Jožeta. Pustne norčije in po 40 letih obujeni 'ploh', zares veliko gostujočih skupin, glasbenih in gledaliških, se je dogodilo. Bilo je obdobje, ko so bile v domu tudi tri prireditve na teden!

Tako je vsakdo našel nekaj sebi primernega. Bodisi v kulturnem domu, pri gasilcih, v športnem društvu, cerkvenem pevskem zboru, zvezi podeželske mladine ali v enem izmed vaških lokalov (Kurej, Encijan, Jurček).«