Zasipško šranganje, 2. del

Marjan Kalan je pripovedoval

»Seveda pa so se vnemale tudi ljubezenske iskre. Nekatere so burno zagorele in izpuhtele, nekateri pa so svojo srčno radost nadgradili s poroko. To je bil šele svojevrstni izziv za fantovsko poglavarstvo dežele Prgarije! Bo nevesta zapustila vaščane, se bo ženin priselil k njej, sta oba iz iste fare; bo torej šranga, 'zaplečvanje' ali 'prodajnga'? Hvala Jarkovičevemu Tončku za predano ustno izročilo! Vneto smo se pripravljali: zbirali podatke, nabirali rože in sadje z nevestinega vrta, izdelovali scenarije, pisali obtožnico ženinu, k najstarejšemu živečemu neporočenemu – 'ledig' fantu na vasi šli po dovoljenje in ukaz, pripravljali dokumente, pripravljali darilo ... Vse v želji, da na najboljši možni način pospremimo mladoporočenca na skupno pot in jima zaželimo srečo, pa tudi sebi izborimo veseli dan in priboljšek.

Imeli smo jasen cilj – biti tako dobro pripravljeni, da nas svatom ne bo uspelo iztiriti in bomo vedno imeli glavno besedo. Da dokažemo ženinu, da ni vreden našega dekleta, in da bo morala priča seči globoko v žep, če se slučajno omehčamo in dekletu vendarle dovolimo zapustiti samski stan. Vendar so tudi oni imeli povsem isto nalogo – poiskati naše pomanjkljivosti v predpripravi in nas osmešiti, ker nam je nekdo speljal dekle. Ženin je moral požreti marsikatero (šaljivo) zbadljivko, se nam dokazovati v raznih igrah, nevesto je spoznal v najsijajnejši luči in jo tako še bolj vzljubil; pa tudi mi smo bili deležni ostrih očitkov in nasprotovanj. Slednjič se je vse razpletlo v najlepšem redu in nasmejani, s pesmijo na ustnicah smo si podali roke.

Če sem prav preštel, sem sodeloval pri trinajstih dogodkih vseh oblik – šrangah, 'prodajngah' in 'zaplečvanjih'. Čeprav v vasi nisem prisoten in aktiven že več let, radostno spremljam, kako krajani živite s krajem. Ločnic med pojmi kultura, tradicija, srčna kultura in spoštovanje se ne da jasno, ostro postaviti. Vsekakor pa je res: mlad človek ima, kar mu daš, in nima, česar ne prejme. Iz zdravih temeljev pa se za obstoj lepe bivanjskosti ni bati.«