Zbirateljska dejavnost

Leopold Kolman in Miro Ulamec sta strastna zbiralca že od mladih let, ko sta začela zbirati znamke.

Leopold Kolman nam je povedal, da se je že njegov oče ukvarjal z zbirateljstvom. Njegova zbirka zajema predmete z območja Zgornje Gorenjske. Primerke razglednic in predmete je razstavljal v knjižnici na Bledu, nekaj stvari pa je celo v stalni zbirki na Blejskem gradu. Kot zbiratelju se mu zdi izredno pomembno, da so najdbe na pravem mestu oziroma da niso nekje skrite. Srečuje se tudi z drugimi zbiratelji v Ljubljani. Tam potekajo izmenjave, včasih pa tudi prodaje zbirateljskih primerkov.

Pred približno štiridesetimi leti je gospod Kolman rešil zakladno najdbo med kopanjem vodovoda blizu obrežja Blejskega jezera. V zbirki z 28 kosi je bil tudi zlat okrašen našitek v velikosti 17 krat 4,7 centimetra z luknjicami za pritrditev, ki velja za enega najstarejših znani zlati predmet, najden na ozemlju Slovenije. Pred desetimi leti ga je predal Narodnemu muzeju Slovenije, in sicer pod pogojem, da ga nekoč razstavijo na Blejskem gradu in ga opremijo z zapisom o darovalcu.

Miro Ulamec je vaščanom poznan predvsem po spominski sobi, ki jo krasi da Vincijeva Zadnja večerja, ki sta jo Miro in njegov sin Grega sestavila iz 13.224 koščkov sestavljanke. V izdelavo sta vložila od štiristo do petsto ur dela. Pravi, da sestavljanka z okvirjem in zasteklitvijo tehta približno sto kilogramov. Vendar to ni edina sestavljanka, ki krasi Ulamčevo hišo. V omenjeni sobi je še Babilonski stolp, hodnik krasi Rembrandtova Nočna straža, dnevno sobo pa čudoviti pogled na nočni New York še z znamenitima dvojčkoma, sestavljen iz 12.000 koščkov. Zanj sta Miro in Grega prejela tudi zlato sestavljanko, saj je bila to leta 1999 dotlej največja sestavljena slika v Sloveniji.

Poleg sestavljank Miro Ulamec v svoji spominski sobi hrani tudi druge predmete: kolekcije znamk s celega sveta, stare šivalne stroje, križe, ure, budilke, ključe in ključavnice, skrinje, svetilke, radie, likalnike, nože in stojala za sveče. Njegova knjižna in časopisna zbirka obsega primerke nabožnih knjig iz 19. stoletja, več letnikov izdaj ilustriranega tednika Tovariš, različne zbornike in pesmarice. Miro trdi, da vsak predmet nosi svojo zgodbo. Pripoveduje, kdo in kje mu je dal kakšen predmet. Pokaže na posvetila na začetku knjig, ki odsevajo duh tistega obdobja. Miro pravi, da nekomu to ne pomeni nič, marsikomu pa veliko.

Miro Ulamec pa neguje tudi star vaški običaj, da organizira srečanja ljudi, ki v srcu dobro mislijo. Spominsko sobo so tako obiskale že mnoge prijetne druščine, imena katerih ima zapisana v spominski knjigi. Pogosto se srečanja razvijejo v kulturne večere, ki jih Miro zabeleži s fotografijami.