Zdaj je kar Meta iz Kekčeve dežele

S fantom Žigom sta nedolgo nazaj obiskala Islandijo. Kakšen je bil načrt?

Že lani sva Španijo raziskovala na kolesih (»bike packing«) in nama je bilo zelo všeč. Načrt je bil, da tudi Islandijo raziščeva na ta način, našla sem res dobro turo. Vse sva imela že spakirano, ko so naju iz letalske družbe, bil je en tak »city jet«, obvestili, da imajo premalo prostora in da lahko naložijo samo eno kolo. Pozanimala sem se, ali bi kolesa najela kar na Islandiji, vendar je tam vse tako drago, da sva spremenila načrte in se odločila, da bova tekla. Teden dni sva bila na Islandiji, od tega sva tri dni tekla, spala v tamkajšnjih kočah in izkušnja je bila odlična. Notranjost Islandije je res divja, kot bi bil na Luni. Pred obiskom sem bila sicer malo skeptična, ker imam zelo rada gore, tam pa so bolj hribčki, vendar me je dežela s tako drugačno pokrajino zelo prevzela.

Kaj pa je v naslednjem načrtu vajinih popotovanj?

Ta bo jesenski, idej imam ogromno in še dobro, da imam zraven Žiga, ki me malo prizemlji. Vse poti morava namreč usklajevati z vodenjem družinske Agencije Julijana in najti pravo ravnovesje v vsem, kar naju veseli, zato da se tudi posel razvija.

Brez športa tudi ne gre, kajne? Denimo trail tekov.

Brez športa bi bila kar nesrečna, se mi zdi. Hvaležna sem, da mi zdravje in poslovna pot, kot jo imam zastavljeno, dopuščata, da lahko ostajam športno aktivna. V trail tekih pa sem še zelo amaterska.

Ampak v ženski konkurenci ste letos zmagali na 50-kilometrski preizkušnji Kriška trail.

Temu pravim asi na vasi. (smeh) ​Trail tek je zame za zdaj še čisto ljubiteljski, mi je pa všeč, da po dveh letih vidim napredek. Verjetno moje naravne predispozicije niso ravno idealne za tek, ker je bilo moje telo vedno narejeno za kratek »šus«. Kljub temu je fascinantno videti, kako se telo prilagaja vzdržljivostnemu športu in počasi res napredujem. Ne tečem pa zato, da bi posegla po ne vem kakšnih rezultatih, ker sem s športnega vidika v življenju že nekaj dosegla. Bolj mi je izziv, da si zastavim kakšen dolg vzdržljivostni projekt in ga izpeljem.

Hud padec na turnem smučanju leta 2023 vas ni odvrnil od tega športa.

Zdaj sem v bolj varnih okvirih, ker se mi zdi, da ni vredno tvegati. Ampak smučanje imam zelo rada in tudi to, da lahko uporabljam svoje noge, svoj motor za to, da pridem nekam visoko gor in nazaj dol. Najbolj srečna sem, če sem lahko cel dan zunaj.

Kako daleč ste z alpinističnim tečajem?

Najprej sem bila na alpinističnem tečaju v Alpinističnem odseku Kranj, potem sem šla v Akademski alpinistični odsek Ljubljana, ker je bil tudi Žiga tam. Naredila sem izpite za mlajšo pripravnico, nabirala ture, ki so pogoj, da pristopiš k izpitu za starejšega pripravnika. Trenutno ta pot malo stagnira zaradi dela v Agenciji Julijana. Alpinizem, plezanje ti vzame ogromno časa, če se tega lotevaš na pravi način, z glavo. Videla bom še, kam me bo življenje popeljalo, hribi so mi pa nedvomno všeč – na katerikoli način.

Kako pa je s tečajem jadralnega padalstva?

Lani sem pristala na visokem macesnu. Nisem se poškodovala, so me pa morali z drevesa reševati gorski reševalci. Najprej sem mislila, da bom takoj nadaljevala tečaj in začela normalno leteti, ampak je prišlo do neke blokade in se nisem mogla spraviti nazaj na padalo. Vsakič, ko sem pomislila na start, sem si predstavljala, kako mi gre padalo v smer, v katero nočem, da gre; in dokler tako čutim, nima smisla nadaljevati. V življenju sem se naučila, da ni treba iti za vsako ceno čezse. Sem šla že dostikrat.

Vaša druga kariera je podjetništvo. Od staršev ste prevzeli vodenje družinske Agencije Julijana. Kako se znajdete v tem svetu? Ste kdaj tudi nastopili v likih Kekčeve dežele?

Ko sem bila še zelo majhna, ne vem točno, koliko sem bila stara, sem bila Tinkara, ki je zdaj v Kekčevi deželi ne srečamo več. Nekajkrat sem bila tudi Mojca, ampak to je bilo zame zelo stresno, če se spomnim nazaj. Ne vem, zakaj. Potem ko sem bila v alpskem smučanju že na profesionalni poti, se nisem niti imela več časa ukvarjati s tem. A če bi mi kdo še pred končano športno kariero omenil, ali bi prevzela Kekčevo deželo, bi ga vprašala, ali misli resno. Občudovala pa sem starše, kako uspešno so ob vseh drugih obveznostih Kekčevo deželo postavili na noge, koliko energije so vložili vanjo.

Danes na to gledam drugače, kar nekako sem se začela videti v tem in je Kekčeva dežela obema z Žigom postala priložnost in izziv.

In kaj se dogaja v Kekčevi deželi v teh poletnih dneh?

To je lahko zelo lep izlet za celotno družino, vedno več imamo mlajših in tudi starejših parov, da malo podoživijo Kekčeve zgodbe iz otroštva. Dve uri traja ta izlet, ki je poln doživetij. Otroci in odrasli spoznajo junake, ki jih je spravil v življenje pisatelj Josip Vandot iz Kranjske Gore. To zgodbo poskušamo ohranjati živo, da tudi zdajšnje generacije spoznajo Kekca. Kajti če bi bili vsi taki, kot je bil Kekec, bi bil svet lepši. Da otroci vidijo tudi te vrednote – Kekec je pogumen, rad pomaga.

Malo pa je tudi nabrit ...

Malo je tudi nabrit, kar otroci morajo biti, ampak tako kot Kekec nikoli na slab način.

Kekčeva dežela je umeščena tudi v lepo naravno okolje.

Res je, leži v smeri proti Vršiču, ampak ko z Bedanc busom zapeljemo z glavne ceste, je pa treba zamižati, ker se gre od tam naprej na skrivno pot ...

Kekčevo deželo sicer lahko doživite na še malo drugačen način, na Misiji eliksir, ki je koncept sobe pobega, vendar na prostem. Skozi celotno Kekčevo deželo imamo različne naloge, ki jih je treba reševati, prva je že v Bedančevi koči. Ta je najpomembnejša, ker Bedanca ne smemo zbuditi. Z vsako rešeno nalogo se odpre nov predal z navodilom, kam nadaljevati pot. Vse te naloge, ki so miselne, tudi spretnostne, na koncu pripeljejo do tete Pehte, kjer se ob vseh uspešno rešenih nalogah dobi glavna sestavina za naš eliksir.

Ali razni tečaji, kot je nabiranje čajev, potekajo s Pehto ali s Tonko?

S Tonko (Tonka je Metina babica, znana kot dolgoletna oskrbnica planinskih koč, maratonka, op. a.). Lanska zima je bila vremensko slaba in smo razmišljali, kaj bi. Z Žigom sva poklicala na pomoč Tonko in v prenovljenih Julijaninih prostorih smo začeli izvajati delavnice izdelovanja štrukljev. Odziv je bil zelo dober, sploh nisem vedela, da je toliko zanimanja za pripravo štrukljev tudi pri mlajših dekletih in fantih. Spomladi smo imeli delavnico nabiranja divje hrane pod Tonkinim vodstvom, čez poletje smo imeli napovedan tečaj nabiranja čajev, pa nam je vreme zagodlo. Jeseni bomo zagotovo ponovili delavnice priprave štrukljev in dodali delavnico nabiranja in priprave gob.

Prav kmalu pa se obeta tudi Kino na luftu ...

Dogodek, letos bo tretjič, bo 16. avgusta ob 19.30. Pred Tonkino kočo pod Vršičem razprostremo platno in predvajamo filme, večinoma z avanturističnimi, gorniškimi, športnimi temami, predvsem pa je poudarek na druženju in res upamo na lepo vreme. V izboru so pogosto filmi s Festivala gorniškega filma, še sveži in kvalitetni.

Ste dvakratna mladinska svetovna prvakinja v slalomu, dobitnica brona na olimpijskih igrah mladih leta 2016. V svetovnem pokalu ste se štirikrat uvrstili na stopničke, štirikrat pa ste bili tretji na veleslalomskih tekmah. Smučarsko karavano kaj pogrešate?

Prav pogrešam te karavane res ne, ker se mi zdi, da imam zdaj veliko več svobode. Ko sem bila v profesionalni športni karieri, nisem smela narediti recimo štirideset kilometrov po hribih, teči gor in dol, ker bi bile moje noge zaradi tega še en teden bolj počasne, kot bi smele biti. S tega vidika imam veliko več svobode, poleg tega se mi zdi, da sem lahko bolj ustvarjalna, kot sem bila v smučanju. Zelo hitro zapadeš, govorim iz svoje izkušnje, v nek kalup in imaš občutek, da ne smeš in ne moreš ven iz tega in samo slediš, kar me je zelo omejevalo. Lahko rečem samo: zdaj sem res srečna.