Zdaj pa lahko umrem

»Zaradi starostne razlike med nama, sploh ker je bil še v osmem razredu, ko sva začela, sprva nisem imela slabe vesti. Ta je prišla kasneje, ko se je začelo o tem več govoriti …«

Mojca je po nekaj požirkih zeliščnega čaja, ki ga je imela v termovki, nadaljevala: »Ko sem se upokojila, me je domotožje ponovno potegnilo v Slovenijo. Imela sem nekaj prihrankov, kupila sem si hišo v bližini Logatca. Nekako sem upala, da se mi bo pridružil tudi sin, žal se mi ni. Našel si je dekle, se poročil z njo. Danes živi na Hrvaškem, ima tri otroke, žal nihče od njih ne zna slovensko, zaradi česar mi je najbolj hudo. Pa jih imam zelo rada, ampak …«

Potem je ugotovila, da je prav, da je živel daleč stran, saj se je začelo na glas pogovarjati o pedofilih, ona pa je imela vedno bolj slabo vest in temu primerno je bilo tudi njeno razpoloženje.

Pokazala mi je fotografije svojih vnukov ter jih potem, ko sva si jih ogledali, razporedila okoli sebe z besedami, da se bolje počuti, če jih ima pred očmi.

»Pogosto razmišljam, naj sinu povem, kdo je njegov oče ali ne. Naj mu razlagam, da sem ga zatajila zato, ker Edvardu nisem hotela uničiti življenja? Bil je še zelo mlad, pol mlajši od mene, bil je na začetku študija. Si predstavljate, da bi ga, stara mama, spremljala na brucovanju, pa potem na absolventskem plesu? Ni bilo govora! Dokler sva se srečevala na skrivaj, je bilo, vsaj na videz, vse v redu, a da bi šla v javnost? Nikakor! Nikoli nisem nehala misliti nanj, res nikoli; in za njim nisem imel drugega moškega, nikoli! Odkrito mi povej, Milena, kaj si misliš o meni, prosim!

Tukaj, v Logatcu, sem začela uživati v vrtnarjenju in vzreji kokoši. Tudi na dopust v Izolo sem vrsto let hodila redno, zmeraj sem se imela lepo. Spoznala sem nekaj samskih vrstnic, s katerimi sem se družila tako tam kot doma.

Nekoč sem dobila alergijo, morala sem obiskati zdravstveni dom. V čakalnici me je skoraj kap, ko sem prebrala, kateri zdravnik dela v ambulanti. Začela sem loviti sapo, dušilo me je in počasi sem zdrsnila na tla. Dve sestri, ki sta pritekli, sta me spravili k sebi ter me posadili v voziček. 'Počakajte, greva še po zdravnika,' sta mi rekli. Pa nisem! Odplazila sem se ven, kjer sem poklicala taksi, da me je odpeljal nazaj v hotel. Na smrt me je bilo strah, da bi ga srečala iz oči v oči!

A mi žilica ni dala miru. Nekaj me je ponovno gnalo v Izolo. Sama sebe sem prepričevala, da grem tja zato, ker mi morski zrak koristi, globoko v srcu pa sem vedela, da želim srečati Edvarda. Pozanimala sem se, v katerem turnusu dela, in potem sem se ob uri, ko se mi je zdelo, da ga zaključuje, sprehajala pred vhodom v Zdravstveni dom gor in dol. Še dobro, da je bilo vreme precej vetrovno, da sem se lahko zavila v šal, tako da sem bila prepričana, da me ne bi mogel prepoznati. Nisem imela sreče. Ni ga bilo. Šele čez kakšno leto sem čisto slučajno izvedela, da se je ta zdravnik pisal enako kot moj Edvard, a sta bila to dva popolnoma različna človeka. Še en udarec. Verjemite, takrat bi dala vse, da bi ga lahko samo za trenutek videla, pa četudi le od daleč!

Zaradi nenehnega vračanja s spomini v preteklost sem resno zbolela. Za nekaj mesecev me je sin vzel k sebi, na Hrvaško. Lepo je skrbel zame, moram reči. Shujšala sem za več kot petnajst kilogramov, bila me je sama kost in koža. Imela sem številne preglede, a nič niso mogli ugotoviti. Nekoč sem v čakalnici, ko sem čakala na rentgen, sedela zraven nekega moškega. Začela sva se pogovarjati, povedal mi je, da je duhovnik. Omenil je še, da se mu zdi, da me bremeni nekaj hudega. 'Nisem verna,' sem mu ostro odgovorila, a je kar vztrajal. Preden je odšel, mi je v roke potisnil številko svojega telefona. Bolj me v tistem trenutku ni mogel užaliti in prizadeti. Pa si morda ne bi premislila, če me ne bi sprejeli na oddelek, kjer sem dobivala infuzijo. Medtem ko sem strmela v strop, sem začela razmišljati, da mi pa morda pogovor ne bo škodoval. Breme, ki mi je ležalo v prsih, je bilo iz dneva v dan težje. Duhovnik me ni sprejel v cerkvi, v spovednici, ampak me je povabil k sebi, v pisarno. Skuhal mi je čaj, najprej sva klepetala o tem in onem, beseda pa je potem kar sama našla pot do mojih težav. Solze so mi tekle po licu, ko so skrivnosti bruhale iz mene. Vse sem mu povedala, le opise intimnosti sem izpustila.

K sinu sem se vrnila šele pozno popolne. Bila sem lahka kot peresce, presrečna, da sem se zaupala duhovniku. Jezilo me je le to, da mi ni rekel žal besede. Nič. Dejal je le, da sem si že sama naložila dovolj veliko pokoro.

Nisem imela bogve kaj pokojnine, a tisto, kar sem dobila, sem pogosto delila med otroke, ki so imeli težke socialne razmere. Živela sem zelo skromno, samotno, osamljeno, a nekako sem se prepričevala, da si česa boljšega ne zaslužim. Dvakrat sem šla v Medžugorje. Mislim, da sem edina, ki je to storila zgolj zato, da potem, ko se vrne domov, bolj mirno spi.

Duhovnik, ki sem se mu izpovedala, me ni obsojal. Vas sem poklicala k sebi zato, ker upam, da mi boste povedali po resnici, kaj si mislite o meni …«

Spravila me je v zadrego. Nič si nisem mislila, že zdavnaj sem nehala obsojati ljudi. Slišala sem toliko zgodb, a četudi so bile vmes kakšne zelo krute, se je na koncu izkazalo, da ima vsak zakaj zmeraj svoj zato. Povedala sem ji, da so redki, ki ne bi nosili s seboj skozi življenje še hujših skrivnosti, kot so njene. Ni bila zadovoljna.

»Morda bo Edvard prebral mojo izpoved, morda se bodo tudi njemu obudili spomini,« mi je dejala s solzami v očeh, ko sva se poslavljali.

Bila sem že pri vratih, ko me je še enkrat poklicala. Iz ene od knjig, ki jih je imela na polici, je potegnila časopisni odrezek. »To je on, Edvard,« je še dodala.

(Konec)