Zdravje prebivalcev Gorenjske po osamosvojitvi

Pričakovana življenjska doba Gorenjcev je med najdaljšimi. Povprečna starost prebivalstva je višja v občinah Zgornje Gorenjske, medtem ko je v osrednjem in južnem delu starostna struktura ugodnejša. Leta 2005 je bilo prvič več starejših od 65 let, ki danes predstavljajo petino populacije, kot mladih do 15. leta starosti. Naravni prirast je pozitiven, vendar se znižuje in leta 2019 je bilo le še 0,5 rojstva na tisoč prebivalcev.

Gorenjce najbolj ogrožajo kronične bolezni, ki so v veliki meri posledica sodobnega načina življenja. Leta 2002 je raziskava Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj (danes Območna enota NIJZ) pokazala, da je bila po letu 1991 zdravstvena slika Gorenjske boljša, kot je bilo slovensko povprečje, a slabša od držav Evropske unije. Znotraj regije so slabše kazalnike zdravja beležili v upravnih enotah Jesenice, Radovljica in Tržič. Umrljivost se je zmanjševala in v devetdesetih letih je bilo največ smrti zaradi bolezni srca in ožilja (42 %) ter raka (26 %), kar je bilo primerljivo z razvitim svetom. Desetina smrti je nastopila zaradi poškodb, ki so jim bili Gorenjci bolj izpostavljeni kot preostali Slovenci. Sledile so bolezni dihal in prebavil.

Zelo hitro se je povečevalo število novoodkritih rakavih obolenj, največ je bilo primerov kožnega raka, in sicer več kot sto na leto. Moški so v petini primerov zbolevali za pljučnim rakom, ženske pa za rakom dojke. Zaradi kasnejšega odkrivanja bolezni je bilo preživetje bolnikov slabše kot v Evropi. Upad smrti zaradi srčnih obolenj so pripisali različnim programom zgodnejšega odkrivanja bolezni in s tem večji možnosti zdravljenja. Raziskave življenjskega sloga odraslih prebivalcev so kazale slabšanje stanja, zato je bilo po letu 2001 izvedenih več kot 890 zdravstvenovzgojnih delavnic za spodbujanje zdravega načina življenja.

Leta 2006 je program preventivnih pregledov skoraj treh četrtin odraslih pokazal, da je bilo zaradi srčno-žilnih bolezni zelo ogroženih okoli 19 % prebivalcev, zlasti moški med 35. in 65. letom. Med dejavniki tveganja jih je imelo skoraj 70 % zvišan krvni holesterol in 36 % previsok krvni tlak. Čezmerno težkih je bilo dobrih 71 %, debelih četrtina in nezadostno telesno dejavnih tretjina. Kadila je četrtina odraslih, tvegano pitje alkohola pa je bilo zaznati pri 6 %. Gorenjci so sicer imeli boljše prehranske navade kot v nekaterih drugih regijah, vendar je sestava in razporeditev obrokov precej odstopala od priporočil zdrave prehrane. Uživali so preveč polnomastnega mleka, rdečega mesa, ocvrte hrane, soli in sladkih pijač, hkrati pa premalo polnovrednih žitnih izdelkov, zelenjave in sadja. Pogosto je bilo izpuščanje zajtrka.

Tudi po letu 2000 je bila Gorenjska med zdravstveno manj obremenjenimi slovenskimi pokrajinami, k čemur so prispevale tudi boljše ekonomsko-socialne razmere. To se je kazalo v nižji umrljivosti, manj je bilo zdravljenj v bolnišnici in manj dni bolniške odsotnosti. Med vzroki smrti se je delež srčno-žilnih bolezni do leta 2009 zmanjšal na 38 %, hkrati pa je bila več kot tretjina smrti posledica rakavih obolenj. Incidenca novoodkritih primerov raka je bila višja od slovenskega povprečja in je rasla, tako da je bilo leta 1998 odkritih skupno 876 primerov, leta 2007 pa 1259. Po zadnjih podatkih portala Zdravje v občini je bilo v obdobju od 2013 do 2017 v regiji letno v povprečju na novo odkritih 582 primerov raka na sto tisoč prebivalcev. Po letu 2015 je bilo med vzroki za smrt že dvakrat toliko primerov raka kot obolenj srca.

Nacionalni inštitut za javno zdravje na podlagi statističnih podatkov vsako leto pripravlja informacije o več kot tridesetih kazalnikih zdravja prebivalstva za posamezne občine in statistične regije. Na Gorenjskem se številke izboljšujejo ali vsaj ohranjajo na enaki ravni. Med drugim je najboljši indeks telesne aktivnosti in najnižji pri čezmerni prehranjenosti odraslih in otrok. Visoko je število okužb z virusom klopnega meningoencefalitisa. Po pozitivnih kazalnikih zdravja je najboljša občina Radovljica, na širšem gorenjskem območju pa občini Domžale in Medvode, ki se visoko uvrščata tudi v slovenskem merilu. Od gorenjskega povprečja v negativnih vrednostih najbolj odstopajo občine Jesenice, Jezersko in Tržič. Pri samooceni dobrega zdravja so najbolj zadovoljni občani Cerkelj na Gorenjskem, Kranj, Šenčur in Naklo. Število dni bolniške odsotnosti se je nekoliko povečalo. V devetdesetih letih je bil zaradi zdravstvenih razlogov vsak od zaposlenih v povprečju odsoten 14 dni v letu, leta 2019 pa 17 dni. Vendar so med občinami precejšnje razlike, tako je bilo na Jesenicah in v Bohinju leta 2019 povprečje bolniške odsotnosti okrog dvajset dni, v Cerkljah in Komendi pa dobrih 11 dni.

Gorenjska v slovenskem merilu ves čas izstopa po višjem številu obiskov pri osebnih zdravnikih, dober je tudi odziv na preventivne programe. Vendar pa po številu zdravnikov in zdravstvenih delavcev glede na število prebivalcev še naprej zaostajala za slovenskim povprečjem, tudi zaradi manj zdravnikov specialistov na sekundarni ravni.