Ženske po navadi vsaj malo lažejo – jaz nikoli

Lejli, Saši in drugim ženskam se je kot zadnja pridružila Jolanda. Po treh porokah in večjem številu ljubimcev se sprašuje, ali naj novemu moškemu, ki ga je spoznala, sploh pove resnico.

»Sina, ki je že odrasel, ne morem skriti, svoje skoke v zakonski stan pa bi lahko!« je dejala med smehom.

Skupini se je pridružila zato, ker je zasledila, da so poročene ženske srečnejše od samskih. Ta podatek se ji je zdel neresničen, smešen in privlečen za lase, zato je želela iz prve roke preveriti, kako se s samskostjo soočajo druge.

Potem pa je nadaljevala: »Odraščala sem v precej urejeni, krščanski družini. Mama, ki je bila cvetličarka, je proste ure prebila v cerkvi, saj je skrbela za njeno okrasitev. Če ni bilo župnika, sva se z bratom lovila med klopmi ali skakala po njih. Vse je nama dovolila, da je le imela mir. Malo bolj stroga je postala, ko si je brat po padcu s prižnice zlomil obe nogi. Njene besede, da sem vsaj jaz dovolj stara, da bi lahko bila pametna, so mi sicer kot mantra odmevale v ušesih, 'prijele' se me pa niso. V najstniških letih sem začela bežati od doma. Pa ne zato, da bi počela neumnosti! Enoličnost, v kateri smo živeli, mi je parala živce. Za nameček si je mama želela, da bi nadaljevala študij na teološki fakulteti. Sanjala je o srečni družinici, ki jo bom imela, v prostem času pa bi lahko poučevala verouk. Namesto tega sem se vpisala na filozofsko fakulteto, na sociologijo kulture, kar je bilo ob prelomu tisočletja precej 'revolucionarno dejanje'. Med počitnicami sem si dala duška, saj je bilo fantov, ki so kar čakali name, dovolj. Tako sem spoznala tudi Mateja. Bil je 'luštkan', simpatičen, imel je denar, saj so bili njegovi starši znani 'plastičarji'. Na njegovo željo sva se poročila že po treh mesecih. Bil je dober človek, delaven, tih. Moje pravo nasprotje, saj sem bila polna energije in idej. Sem in tja sem mu pomagala v delavnici. Kot 'atova punčka' sem mu ves čas govorila, da bi on vse naredil bolje in hitreje. Njegovi starši so dolgo molčali. S predolgim jezikom sem stopila na žulj tudi vodovodarju, ki nama je urejal kopalnico. Pritožil se je tastu, da me ima 'poln kufr', da bo šel, če me ne utišajo. Tast se me je s povišanim glasom lotil kar med kosilom. Seveda mu nisem bila tiho. Kdaj je sprožil dlan in me klofnil, ne vem. Udarec me je presenetil, je pa zanimivo, da mu tega nisem zamerila. Jezna sem bila na moža, ker je sedel kraj mene kot polit cucek in molčal. Kdo ve, kaj bi še sledilo, če ne bi bila noseča in sem imela obilo dela s slabostmi, zaradi katerih sem pol dneva prebila na stranišču. Pričakovanja, kako lepo bo v zakonu in kako lepo bo, ko bom rodila otroka in bo vse kot v raju, so se počasi spreminjala v meglo, ki mi je polzela med prsti. Zaljubljenosti je bilo iz dneva v dan manj. Domov nisem hodila jokat, zakaj tudi bi? Edino, kar mi je uspelo, so bili izpiti, ki sem jih položila, preden sem šla rodit.

Mož je želel, da bi bil ob rojstvu sina pri meni, pa mu nisem dovolila. Glede na to, kako umazan je porod, je bilo prav, da sem se tako odločila. Ob krstu sta se moja in njegova družina zelo zbližali. Otroka so si podajali iz rok v roke, pri meni je pristal le, ko sem ga morala nahraniti. Vedno bolj sem spoznavala, da sem se na račun kljubovanja staršem (mami) s poroko pošteno opekla.

Sporazumno sva se ločila po treh letih. Ko sva šla s sodišča, se mi je odvalil kamen od srca, Matej pa mi je dejal: 'Pa tako rad sem te imel!' Obljubil mi je tristo nemških mark žepnine, dokler ne dokončam študija, ki takrat še ni bil bolonjski. Sin je ostal pri njem, saj sem se preselila v študentski dom, čeprav so moji upali, da se bom vrnila domov. A mi to ni na kraj pameti padlo! Nečesa pa nisem naredila: nisem se znebila poročnega prstana! Z njim sem se branila različnih 'fehtarjev', ki so se lepili name!

Na vsakih štirinajst dni sem se vračala domov, da sem bila skupaj s sinom, ki sem ga bivšemu vzela iz rok. Ko ga je prišel iskat, je planil k njemu, mene pa sploh ni več pogledal. Prav, sem si rekla, sam tako hočeš. Potem je prihajal k meni le enkrat mesečno.

Zelo me je zanimalo področje človekovih pravic. Že v tretjem letniku sem se odločila, da bom iz te teme napisala tudi diplomsko nalogo. Pridružila sem se nekaterim nevladnikom, ki so pokrivali to področje. Takrat sem res verjela, da lahko tudi sama nekaj spremenim. Bila sem glasna, direktna, morda celo preveč, saj mi ni bilo pomembno, na koga letijo moje kritike. O podrobnostih ne bi razlagala, sem pa v dobri veri, da delam dobro in prav, dregnila v osje gnezdo in izpostavila nekatere 'nedotakljive' posameznike, ki so imeli prste v marmeladi. Stopili so skupaj in dosegli, da so se mi pred nosom zaprla vrata, ki so bila do takrat na stežaj odprta. Napaka me je res zelo drago stala, a tega sem se začela zavedati, ko je bilo že prepozno. Ker nisem naredila pogojev za vpis v četrti letnik, sem se morala izseliti iz študentskega doma ter si poiskati zaposlitev. Šok za moje finančno stanje in šok za mojo samozavest! Da bi bila katastrofa še večja, sem se zapletla še z Markom, študentom teologije. Zaradi mene je potem tudi izstopil, a me to ni preveč ganilo. Doma so mi rekli, da me bo življenje 'štrafalo', ker nimam srca. Kmalu zatem sem spoznala moškega, ki mi je pomagal, da sem se zaposlila v sistemu SCT-ja, pri Ivanu Zidarju, to je tisti, ki je kasneje zaslovel po aferi Čista lopata ...«