Ženske v temi

»Zato pa se vas ni odrekla njej. Pravzaprav se je je tesno oklepala. Mira je sicer upala, da bo razdalja med njo in vasjo z leti vse večja, a se je vas temu trmasto upirala. Delala se je, da ima spomin, še več, da ima vest. Utelešena je bila v Mirini mami Ani. Ta je bila njeno trobilo. Vas je menila, da mora meščanko neomajno držati na kratko. Da mora zatreti vsakršno šopirjenje in nastopaštvo odpadnice. Tudi mi tu nismo po župi priplavali, je govorila Ani, ne, nismo padli na glavo, kot misliš. Tudi mi tuhtamo o bogu in svetu, čeprav vemo, da naša vas ne šteje veliko. Ampak kaj je tako lepega na tem, da se človek pobere stran od tod? Pobrati šila in kopita zna vsakdo. Najtežje je vendar ostati, tudi če večina nabrusi pete. /…/ Sem že tu, sm že prišva, je rekla Mira. Prve slovenske besede so jo popraskale po grlu. Odhrkala se je, kajti glas, ki ji je prišel iz ust, se ji je zdel nekam tuj. Brž ko je spregovorila slovensko, se ji je v grlu vključil nižji register govora, ki jo je vedno znova presenetil. Z Ani se je ponavadi pogovarjala v narečju, v jeziku, ki jo je v trenutku prisilil k drugačni drži. Slovensko narečje so bila vrata, skozi katera je vstopala v zaklenjeni, na videz zapuščeni svet, ki so ga naseljevali ljudje, živi in mrtvi, ki so nekaj hoteli od nje. Hoteli tisto, po čemer je Mira hrepenela, a kar je hkrati odklanjala. Bilo je govorica, ki je hotela vzbuditi zaupljivost. Človek se je naravnal nanjo, uglasil z njo, nič se ni pomišljal. Dialekt je bil podoben noši, v kateri si v nepregledni množici ostal prepoznaven in se nisi mogel izgubiti, bil je govorica, ki se je delala, da je rešilna obala, kamor se lahko zatečeš in si globoko oddahneš. Mirino otroštvo se je godilo v tem jeziku, slovensko narečje je bilo njena škatla z igračami, v katero je spravljala vse svoje želje, zgodnje strahove in spoznanja. Povsod drugod je bila od tega jezika ločena, kot nekakšna skrivnost je počival v njej in skrival v sebi zgodovino njenih prednikov. Bil je jezik otroštva, a tudi jezik njenih izgub, o katerih si Mira sama ni bila čisto na jasnem …« (str. 13, 18)

Po Angelu pozabe smo zdaj v prevodu Štefana Vevarja dobili že drugi roman Maje Haderlap, tudi tega je napisala v nemščini (Nachtfrauen, 2023). To je zgodba treh generacij slovenskih koroških žensk, predvsem pa dveh, Mire in njene mame Ani. Ko beremo njuni zgodbi, se nam razkrivajo še druge – in skoznje prostor in čas, ki ga živijo. Sicer pa gre predvsem za to, kako glavni junakinji, mati in hči, ki sicer živi na Dunaju, vse to doživljata. Subtilno.