Zgodba, kot jo je zapisalo življenje

»Pred kratkim sem dopolnil 83 let. Ves čas sem s kreditiranjem in blagom podpiral ljudi, male trgovce, kmete, obrtnike, delavce, železničarje, gozdarje ... Nova oblast je uničila starega človeka, ki je s svojim delom in podjetjem veliko pripomogel k razvoju Bohinja ...« je misli Gašperja Budkoviča iz Bohinja, ki se mu je življenje izteklo 4. avgusta 1955, v zapis strnila njegova družina.

Razstava v spomin in opomin

Letos je tako minilo sedemdeset let, odkar se je Gašper Budkovič, trgovec in podjetnik, rojen leta 1872 v okolici Postojne, za vedno poslovil. Ob obletnici je družina Budkovič skupaj z Gorenjskim muzejem, strokovnima sodelavkama Barbaro Kalan in Anjo Poštrak, v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici pripravila razstavo, ki predstavlja življenje in delo tega »priseljenca«, ki je v Bohinj prišel ob začetku gradnje bohinjske proge in tunela ter v kraju in širše pustil pomemben pečat. Razstava nosi naslov Med uspehi, porazi in iskanjem pravice – Zgodba Gašperja Budkoviča.

Zgodba Gašperja Budkoviča

Gašper Budkovič je bil daljni potomec uskokov iz Senja, lahko izvemo na razstavi. Trgovske obrti se je začel učiti v Ilirski Bistrici, pri trgovcu Aleksandru Ličanu, ki je z robo zalagal odjemalce vse do Opatije in Lovrana in je bil tudi bistriški župan. Konec leta 1892 si je službo našel v Kranju in nato čez dobro leto v Radovljici, kjer je vodil Homannovo trgovsko podružnico, kamor so pogosto zahajali Bohinjci, ko so imeli opravke na sodniji, davkariji, lekarni ali pri notarju, lahko izvemo na razstavi.

Prav ti so prinesli novico o gradnji železnice in predora ter Gašperja vztrajno vabili v Bohinj, kamor se je nato res priselil konec leta 1901. Ponudbo trgovine v Bohinju je prilagodil domačinom in delavcem pri gradnji železnice; že prvo leto so najeti prostori postali premajhni. Po poroki z Viktorijo Omann iz Kanalske doline je kupil zemljo za gradnjo poslovno-stanovanjske hiše v središču Bohinjske Bistrice. Konec leta 1908 je bil objekt zgrajen in nova trgovina odprta, dve leti kasneje tudi podružnica v spodnji vasi. Zaslužek od trgovanja je vlagal v turizem.

Zaznamovani z vojno

Čeprav je imel status vojnega dobavitelja, je bil jeseni 1917 vpoklican v vojsko, trgovino je v tem času vodila njegova žena. Okoli leta 1930 je v bližini gasilskega doma postavil bencinsko črpalko in dve leti kasneje odkupil prezadolženo posestvo v Jereki in Ribčevem Lazu. Med drugo svetovno vojno so njegovo trgovino prevzeli Nemci. »Nekateri so me tožili Nemcem in partizanom. Drugi so imeli zveze na obeh straneh. Največkrat so bili to tisti, ki so imeli pri meni dolgove ...« je med drugim zapisal.

Proti koncu vojne so skladišča izpraznili partizani. »Proti Stari Fužini je bilo odpeljanih 15 naloženih vozov. To noč je s partizani odšel tudi sin Slavko. Nemci se niso prikazali, saj se je bližal konec vojne,« izvemo.

Po koncu vojne je nadzor nad trgovino Gašperja Budkoviča prevzel Krajevni ljudski odbor, ki je želel, da se priključi nastajajoči zadrugi, lastnika pa so, kot je ta navedel v spominih, na podlagi izmišljene in lažnive obtožnice obsodili na dobro leto dni zapora in zaplembo premoženja.

Med uspehi, porazi in iskanjem pravice

Del dokumentov in predmetov, ki so na ogled na razstavi v Muzeju Tomaža Godca, je iz zbirke muzeja, kamor jih je po očetovi oziroma dedovi smrti darovala družina Budkovič, nekaj jih je iz družinskega arhiva. »Z zdaj že pokojnim bratom Tomažem Budkovičem sva čutila, da gre za dediščino, ki si zasluži, da se ohrani,« je razlog, da jo izročita v varstvo muzeju, pojasnil Lojze Budkovič, Gašperjev vnuk.

Pred dvajsetimi leti še ne bi bila mogoča, je prepričan Lojze, zadnji Budkovič, ki še živi v Bohinju, zato je hvaležen občini in Turizmu Bohinj, ki sta postavitev omogočila. »Ob prebiranju spominov starega očeta sem spoznal, da je šlo za odločnega in pokončnega človeka. Med vrsticami sem začutil, da bi si želel, da bi šla med ljudi tudi njegova resnica,« je še pojasnil. »Zaupal je ljudem in pričakoval je njihov pošten odnos. Nekateri so to zaupanje dobro izkoristili. Veliko Bohinjcev pa ga je ohranilo v lepem spominu. Do svoje smrti je živel v upanju, da mu bo oblast vrnila po krivici odvzeto premoženje.«

Tega žal ni dočakal. Šele leta 1995 ga je vrhovno sodišče na predlog javnega tožilca oprostilo obdolžitev.