Zgodbe iz dnevnika

Marta, s katero sem si letos spomladi delila bolniško sobo, je zelo rada pripovedovala o svojem življenju. »'Ti samo poslušaj in si zapisuj,'« mi je govorila, zato je zvečer kar nekaj časa trajalo, da sva zaspali.

»Pred leti sva z možem ugotovila, da si starosti ne predstavljava v velemestu, čeprav sva bila oba rojena v stolpnicah. Eden za Bežigradom, drugi v Šiški. Ko so otroci odrasli in šli po svoje, sva najraje dopustovala v hribih.

Nekoč, ko sva se med točko A in točko B izgubila, sva pristala na odročni kmetiji, do katere je vodila zgolj gozdna pot. Prvi stik z njo ni bil prijeten, saj je od nekod pritekel lajajoč pes in se zaganjal v naju. A mu je kmalu sledil starejši možakar, ki ga je umiril z le enim žvižgom. Povabil je naju v hišo, nama postregel z domačo klobaso in zelo starim kruhom, ki sva ga pred ugrizom namakala v kislem mleku, ki sva ga prav tako dobila. Beseda je dala besedo, možakar, Janez, je potarnal, da se v samoti, ki ga obdaja, vedno slabše počuti. Mož me je pogledal, potem pa zinil: 'Če ste zato, vam plačava, če si lahko postaviva manjšo brunarico, pa ne boste več sami.' O, kako so se mu oči zasvetile! Spomladi naslednjega leta je najina lesena hiška že stala. Ni bila nič posebnega, imela je samo en prostor, stranišče in kopalnico. Na mojo željo smo del 'civilizacije' vseeno prenesli v tisto divjino. Izkopali smo gnojnično jamo, iz studenca, ki ga je uporabljal tudi Janez, pa imeli vodo.

Ne morem opisati, kako lepo se je bilo prebujati ob žvrgolenju ptic ali pa ponoči zaspati ob zvokih gozda. Nikoli naju ni bilo strah, še ob zavijanju volkov in lomastenju medvedov ne. Naj povem, da zveri na začetku v tistih gozdovih ni bilo. Šele kasneje so jih tja naselili tako imenovani naravovarstveniki. Na kmetijah, ki so bile malo nižje proti dolini, so imeli z njimi nemalo težav.

Jeseni sva uživala pri poslušanju ruka jelenov. Neke tople noči sva, opremljena s spalnimi vrečami, zlezla na opazovalnico in tam dočakala beli dan. Še dobro, da ni bilo blizu medvedov.

A v idilo, ki je naju prerodila, je kmalu kapnila grenka kaplja. V dolini, do tja je bilo dobro uro hoje, je teklo zelo drugačno življenje, kot sva ga bila vajena pri Janezu. Med ljudmi so se najprej začele širiti govorice, da sva ga okradla oziroma da sva ga v prodajo zemlje za brunarico prisilila. Na srečo je mož pravnik in smo vse naredili po zakonu, kljub temu pa ni bilo prijetno, ko so začele na vrata trkati uradne osebe in zahtevati papirje. A sva se z vaščani kmalu spoprijateljila, pozabili smo tudi na zamere.

V manjšem kraju, kjer je bilo komaj petdeset hiš in morda deset avtomobilov, je bilo – kljub vsemu – zlobe, nevoščljivosti in pritlehnosti 'za izvoz'. Pa bi klevete še požrla, če ne bi trčila v žensko, recimo, da ji je bilo ime Mara, ki bi nama skoraj uničila življenje. Nikjer ni bila zaposlena, njenih pet otrok pa je praktično vzgajala in vzdrževala vsa vas. Janez je nama povedal, da se je takrat, ko je bila še mlajša, hodila prodajat v Maribor, kjer je v nekem lokalu tudi plesala striptiz. Ko se je postarala, je šel posel v 'maloro', skupaj z otroki pa se je preselila v hišo, ki ji jo je odstopil eden od njenih ljubimcev oziroma morebitnih očetov otrok. 'Samo stran roke od nje, drugače vama bo še žal!' nama je govoril Janez.

Osebno ne dam dosti na govorice, zato sem ji z veseljem priskočila na pomoč. Začelo se je pa takole: v vsaki roki je imela nekaj vrečk, ko je sestopila z avtobusa. Moža sem prosila, da je ustavil avto, povabila sva jo, naj prisede. Vso pot je molčala, le takrat, ko smo pripeljali v vas, je toliko odprla usta, da je povedala, kje naj jo odloživa. Zaradi moževih službenih obveznosti sva se tisto leto še večkrat zapeljala tudi proti Ljubljani. Ne vem, kako je zato izvedela, vsakič, ko sva krenila na pot, je naju čakala pri bogkovem znamenju, nama pomahala in potem prisedla. Nekoč ji je mož v šali dejal, da bi bilo dobro, če bi prispevala kakšen dinar za bencin, pa ga je samo grdo pogledala.

Potem pa naju vpraša, ali bi vzela s seboj na morje njenega najmlajšega. Nič nisva imela proti, eden več ali manj, v Pelegrinu nisva bila nikoli sama, zmeraj so bili z nama tudi vnuki. Deček, star je bil deset let, je bil precej divji. Pa ne v tem smislu, da bi se tepel ali grdo govoril, ne! Ni znal uporabljati jedilnega pribora, zvečer sem imela nemalo težav, da sem ga spravila pod prho, da se je preoblekel. Doma je bil navajen, da je lulal v kahlo, bilo je vse narobe, ker je nismo imeli. Kar deset dni je trajalo, da se je malo prilagodil. Pri tem mi je veliko pomagala vnukinja, ki je imela z njim precej potrpljenja. No, takšna je bila že po naravi, danes je zelo cenjena in priljubljena pediatrinja. Marko se je zelo navezal name. Najraje se mi je pridružil na terasi, kjer sva z možem ob večerih popila kozarec vina. Naslonil se je name in se ni premaknil niti za centimeter. V dno srca se mi je zasmilil.

Ko smo se konec julija vrnili domov, so nama povedali, da se je k Mari priselil moški, ki ga je mož zelo dobro poznal še iz službe. Bil je stalna stranka naslova Povšetova 5 v Ljubljani. Zelo kmalu so se začele vrstiti kraje. Jeseni leta 2006, v času, ko smo nabirali gobe, se je nekdo vtihotapil v najino brunarico in nama iz predala vzel večjo količino tolarjev, ki sva jih ob prvem obisku banke želela pretopiti v evre. Bila sva presenečena in tudi prizadeta. Več let sva že živela v brunarici, nikoli nisva zaklepala vrat, potem pa tole ...«

(Konec prihodnjič)