Odprtje razstave »Hiše, ki pomnijo« v prenovljenem gospodarskem poslopju Prešernove domačije v Vrbi / Foto: Nik Bertoncelj
Odprtje razstave »Hiše, ki pomnijo« v prenovljenem gospodarskem poslopju Prešernove domačije v Vrbi / Foto: Nik Bertoncelj
Zgodbe starih hiš in njihovih stanovalcev
V prenovljenem gospodarskem poslopju Prešernove domačije v Vrbi je na ogled razstava Hiše, ki pomnijo. Predstavlja sedem zgodb starih hiš in ljudi, ki so v njih živeli, delali in ustvarjali. Med njimi je tudi zgodba družinske hiše legendarnega Aleksandra Mežka.
Vrba – Pri Šimnu, Pri Matuhu, Pri Skutneku, Gostilna Pod Stolom, Vahtnica Moste, Pri Kramarju in Pri Anžovcu – to je sedem starih hiš v občini Žirovnica, katerih zgodbe so predstavljene na razstavi Hiše, ki pomnijo. Na ogled je v prenovljenem gospodarskem poslopju Prešernove domačije v Vrbi in je nastala ob sodelovanju domačinov, ki so prispevali fotografije, predmete, dokumente in osebne spomine. Mesece sta jih obiskovala Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, in Rok Humerca, se z njimi pogovarjala, brskala po podstrešjih, pregledovala stare fotografije, dokumente in predmete in tako sestavila pripoved o sedmih hišah, od katerih ima vsaka drugačno zgodbo, skupaj pa govorijo zgodbo o življenju ljudi pod Stolom. Med njimi so nekatere od najstarejših in najbolj prepoznavnih domačij, pa ena najimenitnejših zgodovinskih stavb, nekdanja gostilna, vahtnica ...
Med hišami, katerih zanimivo zgodbo razkriva razstava, je tudi domačija Pri Šimnu, ki je ena najbolj prepoznavnih v Mostah, v njej pa je odraščal glasbenik Aleksander Mežek. Na podboju glavnega vhoda sta še danes vklesani letnica 1902 in začetnici S. M., ki pričata o njenem nastanku. Zgradil jo je namreč Simon Mežek, odtod hišno ime Pri Šimnu, in je ostala v lasti družine Mežek. Aleksander Mežek se iz otroštva spominja, da je bila živahen prostor, v katerem so se prepletali delo, glasba in družabno življenje. Njegova sestra Helena je v zgornjem nadstropju igrala klavir in hišo napolnjevala z glasbo. Po drugi svetovni vojni je del pritličnih prostorov služil kot policijska postaja in zapor za ljudi, ki so jih ujeli pri poskusih prehoda meje. Aleksander Mežek se spominja, da je kot otrok skozi rešetke včasih prinesel kos hrane priprtim ljudem ... Tudi po odhodu v London leta 1972 je ostal tesno povezan z domačo hišo in Moste je vedno imel za svoj dom. Po smrti matere Cecilije se je lotil obsežne obnove, pri kateri so sodelovali tudi sorodniki in prijatelji. Hiša je danes prostor življenja, odprta je za ljudi, v njej je ohranjen bogat družinski in glasbeni arhiv, predvsem pa spomini na ljudi, ki so v njej živeli.
Na odprtju razstave je Anton Pugelj iz podjetja Gnezdo – Center sonaravne gradnje poudaril pomen stavbarske dediščine naših prednikov. »Slovenci se celo sramujemo dediščine majhnih, preprostih hiš. A to je dediščina, na katero se moramo naslanjati,« je dejal in poudaril pomen vračanja k staremu, k starim materialom. Ko se sprašujemo, kaj uporabljati v prihodnosti, se moramo obrniti nazaj, v stare hiše, in našli bomo vse odgovore, je menil.
Arhitekt Ira Zorko pa je dejal, da je vesel, da se pozornost vrača k starim, anonimnim hišam. K starim hišam, ki imajo vse, kar je potrebno za sodobno življenje, in več, kot ponujajo sodobne hiše v obliki kock, se vračajo tudi arhitekti novih generacij, je povedal.
Po besedah Matjaža Komana je pisnih virov o hišah danes malo, spomini pa počasi bledijo. »Zato je razstava zamišljena kot začetek procesa zbiranja, raziskovanja in ohranjanja zgodb naših vasi pod Stolom in tudi povabilo k skupnemu ohranjanju spomina na naše vasi, njihove ljudi in njihove hiše.«