Zimsko veselje

V najinih otroških letih nas je narava v zimskem času vedno obdarila z obilico snega. Tisti odrasli, ki niso imeli »šihta«, so morali zjutraj obvezno nakladati sneg z Gorenjske ceste na tovornjak, ki ga je odpeljal in sesuval v Donico. Pločnike so kidali stanovalci hiš.

Sneg je nam otrokom prinašal veliko veselja. V Radovljici je bilo več priljubljenih sankališč. Otroci Novega naselja so se sankali na Sveti Ani in na bunkerju, mestni pa v Donici, kamor so se prihajali sankat tudi predtrški otroci. Otroci s Podmesta so se sankali kar po cesti proti Lancovemu. Mi s Kopališke smo se sankali na Obli Gorici. Družbo so nam včasih delali tudi otroci iz Novega naselja. S sošolci smo se najraje srečevali za Vahtarjem v Donici. Tja smo se hodili sankat tudi z razredom pri pouku telovadbe, zato je Donica postala kraj našega druženja pri sankanju.

Nekateri otroci niso imeli sank, zato so pogosto prisedli k tistim, ki so imeli prostor na saneh. Midve z Marico sva imeli močne, velike sanke, zato sva radi vzeli nanje tiste, ki so si tudi želeli dričati. Bila sem drobcena in majhna, zato sem morala sedeti večinoma spredaj v luknji, kjer ni bilo več lat. Za menoj se je usedla Marica, ki me je krepko držala okrog pasu in stiskala k sebi, da ne bi padla. Nato so posedli še ostali. Kadar nas je bilo pet, smo zadnjega pri vožnji po strmini ponavadi izgubili.

Včasih smo bili preveč razposajeni in premalo pazljivi. Zgodilo se nam je, da smo pod Trelcem po strmini navzdol »zavižali« naravnost na njivo. Njiva je bila delno ograjena z bodečo žico. Oviro smo opazili prepozno. Sama nisem mogla zavirati, ker sem imela noge spredaj na prečki, kjer je bila privezana vrvica za vlečenje sani. Marica je zavirala, ostali pa so se že prej zvalili s sank. Zgornja bodeča žica mi je naredila na čelu grdo prasko, tik nad levim očesom, druga žica pa me je zgrabila za goltanec in tam je nastala grda ureznina. Kri smo zaustavljali s posmrkanim robcem, ki sem ga vedno nosila v hlačnem žepu, saj sem bila čez zimo vedno smrkava. Kljub robcu sem imela posmrkana tudi oba rokava puloverja in rokavice. S snegom in robcem smo krvavitev ustavili. Marica je odločila, da je najbolje, da poiščeva pomoč pri starem atu v Grabnu. Sani sva pustili v varstvo otrokom v Donici, kajti po Žanovem klancu stanovalci niso dovolili sankanja. Pri Fajfarjevih ni bilo nikogar doma. Vedeli sva, kje v drvarnici spravlja stara mama ključ od hišnih vrat, tako da sva lahko stopili v hišo. Iz omare v kuhinji je sestrica vzela žganje in mi razkužila obe rani. Na zidni polici nad mizo sva poiskali stekleničko z jodom, ki mi ga je Marica pomazala po obeh ranah. Vse sva dali na svoje mesto, tako da stara mama ni opazila najinega obiska. Doma nisva nič povedali o moji nezgodi. Čez čelo sem si spustila dolg pramen las, okrog vratu pa sem imela ovit topel šal. Mamici sem rekla, da me zelo boli grlo. Nisva si upali povedati, kaj se je zgodilo, ker nama mamica ne bi več dovolila sankanja. Na tisti nesrečni dogodek me še vedno spominja brazgotina na vratu.

Nepozabne so mi ostale dolge zimske počitnice leta 1946 in 1947, ko smo se še smeli sankati po cesti v Podmestu. Otroci smo se zbirali pred apoteko Crnko, nato pa se spustili po cesti proti Lancovemu. Včasih smo sani povezali v »vlak«. Hitrost vožnje je bila odvisna od tega, kako je bila cesta pomrznjena. Včasih smo speljali vožnjo do savskega mostu brez prekinitve. Od Ribiča dalje smo vlekli sani po poti na Lancovo. Pot je bila strma in gosto posejana z grbinami, ki smo jim rekli »rukarji«, zato je bila vožnja navzdol zelo razburljiva. Marsikdo je tam polomil svoje sani. Domov smo se vračali po gazi skozi Lisjak, če pa gazi ni bilo ali če se je mračilo, smo vsi utrujeni vlekli sani mimo Tuška čez progo na Kosmača in po Gorenjski cesti domov.

Otroci smo vedeli, da se ponoči v Podmestu sankajo odrasli. Prisluškovala sem, ko je mamica pripovedovala znanki, kako zabaven je bil sobotni večer. Z Mlake so Mlakarjevi pripeljali velike sani za seno in vesela družba njenih znancev se je veselo sankala.

Ko so tovornjaki zamenjali konjske in volovske vprege, ki so pozimi vlačile sani, naložene z lesom, so sankanje po cesti v Podmestju prepovedali.