Zimsko veselje

Prva povojna leta smo otroci uživali na snegu v sankanju, kepanju in »ribanju«, kot smo rekli, če ti je kdo s snegom močno zdrgnil lice in ti ga zatlačil za vrat. To so počeli večinoma fantje. Smučanje je bilo še redkost. V večjem številu so se pojavile na tržišču otroške smuči z okovjem RUFI. Šele leta 1950 je naša mamica, ki nas je vzdrževala sama s svojim zaslužkom, prihranila toliko denarja, da nam je obljubila, da bomo za »novoletno jelko« dobile tako željene smuči. Veselile smo se tega dogodka, zato smo tisto silvestrsko popoldne lepo okrasile smrečico.

Tistega decembra so se v trgovini že lahko dobile v prosti prodaji pomaranče. To je bilo tudi obdobje, ko je mama zamenjala pletene bele bombažne vložke, ki jim je rekla »pinte«, z damskimi vložki. Nikdar nisem spraševala, čemu ima mamica vložke. Prala jih je zvečer, ko smo že spale, obešale pa smo jih me z ostalim perilom na vrvico na verandi.

Pomaranč smo bile zelo vesele. Imeli smo veliko smrečico, ki nam jo je odsekal stari ata v svojem gozdu. Okraskov smo imeli malo, zato smo se odločile, da na smreko obesimo čudovite pomaranče. Dolgo smo se trudile, da bi povezale okrogle pomaranče z nitko in jih obesile. Našla sem rešitev. V omari s perilom sem vzela zavitek vložkov. Iz mrežic smo pobrale vato in bogato obložile veje smrečice s »snegom«. V vsako mrežico smo dale pomarančo in jo obesile. Ko je prišla mama iz službe in vstopila v dnevno sobo, se je prijela za glavo. Meni se je zdelo čudno, zakaj vložki ne bi bili primerni za dreveščkov okrasek.

Drugo jutro smo pod jelko našle smuči. Bila sem jih zelo vesela. Od tedaj sem lahko spremljala prijateljico Darinko s svojimi smučmi, ko je hodila h Kraljevim v Novo vas po mleko. Do tedaj mi je vedno posojala bratove skakalne smuči, ki so bile brez vezi. Na čevlje sem jih privezala z vrvjo, namesto palic pa sem imela fižolovke. Smuči so mi prinesle veliko radosti na snegu. Vsak zimski dan sem pridobivala nove smučarske veščine.

Prerasle smo Volčji hrib in si poiskale smučišča na Jezercah ali na Čebelnjaku. Prav veselje do smučanja me je nekoč, ko sem bila že odrasla, zaneslo na Komno, kjer sem spoznala svojega moža. Kakšno srečno naključje!

Po stopinjah »sokolašev«

Najino veselje do športa je bilo položeno že v zibelko. Pred vojno je bil oče član sokola. Še bolj pa so bili aktivni v sokolskem društvu moški člani mamine družine iz Radovljice. Mamičini bratje so sodelovali v večini sokolskih dejavnosti, ki so jih prirejali radovljiški sokoli.

Najin stari ata je bil dober plavalec. Svoje otroštvo je preživljal ob Dravi, ob kateri je stal njegov dom. Nam vnukom ni veliko pripovedoval o svojem otroštvu. Večkrat pa nam je s ponosom povedal o kopanju na Dravi in da je že kot otrok uspel priplavati na drugi breg reke. Tudi otvoritev radovljiškega kopališča 16. julija 1933 nam je opisal, pri tem pa se je smejal, da so mu dolgi brki poskakovali gor in dol. Povedal je, da so nad bazenom visele prekajene klobase. Pri tekmovalnem plavanju so morali tekmovalci stegniti roko iz vode in klobase utrgati. Stari ata je plaval v skupini predtrških možakov. Trdil je, da so nabrali največ klobas. Kadar vprašam mamo, kako je bilo, zamahne z roko in reče: »Ti stari predtrški dedci so se spravili vkup in počenjali vragolije.« Gledalci so se krohotali, moji mami, ki je bila takrat stara devetnajst let, pa je bilo nerodno. Še posebno huda pa je bila takrat na starega ata najina stara mama.