Žitno klasje Pšenične Police (5)

Jernej Vombegar - Jernejc je zaslišal trkanje na vhodna vrata in jih odprl.

»Heil Hitler, Herr Vombergar,« je na vratih z dvignjeno roko pozdravil Khemether skupaj z dvema žandarjema in se prijazno smehljal.

»Dober dan, kaj bo dobrega?« je odgovoril Jernejc.

»Dobrega veliko, slabega malo,« je rekel Khemether v slovenščini in se še prijazneje nasmihal. »Res ste imeli srečo, da ste se vrnili iz izgnanstva, zahvalite se strmolskemu gospodu.«

»O tem ne vem nič.«

»Saj jaz vem, strmolski gospod ima močne zveze in mi, Nemci, ga zelo cenimo. Če ga ne bi bilo, bi vi zdaj že gazili srbsko zemljo.«

»Pravite: mi, Nemci. Kako potem tako dobro govorite slovensko?«

»Moja mama je bila Slovenka, koroška Slovenka.«

»Torej ste pol Slovenec?«

»No, tako nekako. Kaj pa vaš nemški priimek Vombergar? Ste še vedno Nemec ali pač ne?« se je namrgodil Khemether.

»Po ustnem izročilu so se moji predniki pred stoletji priselili iz Tirolske,« je odvrnil Jernejc.

»No, vidite, vsi izhajamo iz velike nemške družine. A nisem prišel, da bi se šla rodoslovje, ponujam vam dobro plačano delo.«

»Kakšno delo?«

»Nič posebnega, kot dober pleskar boste na vseh krajevnih tablah slovenske napise prepleskali v nemške.«

Jernejc je osupnil in pomislil: Kaj takega … meni, narodnjaku. To je vendar izdaja.

»Herr Khemether, za to nisem usposobljen, poiščite koga drugega.«

»Smo že poiskali vas. Po ukazu gauleiterja Franza Kutschere se morajo vse krajevne table v osmih dnevih prepleskati v nemške. Če se to ne bo izvršilo, gauleiter ne bo poznal milosti. Sploh veste, kdo je gauleiter Franz Kutschera?«

»Ne, ne vem.«

»Pozanimajte se! In brez ovinkarjenja. Enkrat ste se rešili izselitve, če to zavrnete, vam ta ne bo ušla. A zdaj ne boste šli proti Srbiji, ampak proti Bavarski. Tam imamo zelo prijetno okrevališče, ki se mu reče Dachau. Koliko let boste tam, je pa odvisno od drugih ljudi. Jutri vam bo naš kamion pripeljal barvo in takoj se boste lotili dela. Jasno? Heil Hitler!« je z dvignjeno roko pozdravil Khemether, hkrati tlesknil s čevlji in z žandarjema odšel.

Jernejc ni spal celo noč, premetaval se je v postelji in premišljeval: Kaj mi je storiti? Naj zavrnem? Deportirali me bodo v Dachau. Če delo naredim, bo to moja največja sramota. Slovenci mi tega ne bodo nikoli oprostili.

Tako nemočnega in ubogega se je počutil samo takrat, ko je stal pred beograjskimi sodniki.

Zjutraj, ko je po neprespani noči vstal, je zaklel: »Kurbe švabske, kako znate udariti!«

Naslednji dan, ko so mu nemški žandarji pripeljali barvo, je zavrnil ukaz in krajevnih tabel ni hotel prepleskati. Nemci so ga takoj aretirali in zaprli v begunjske zapore.

Ko je bil Jernejc zaprt, so njegovi delavci zaradi strahu, da bodo Nemci zaprli tudi njih, prepleskali vse krajevne table in tako so Cerklje postale Zirklach, Pšenična Polica pa Niederfeld itd.

Vse vasi v cerkljanski fari in po celi Gorenjski so v nekaj dnevih dobile nemška imena na svojih krajevnih tablah. Jernejcu pa je grozila deportacija v Dachau, a ponovno ga je iz zapora rešil strmolski graščak Rado Hribar.

Čez dober teden dni je bil Jernejc že drugič izpuščen, tokrat iz nemškega zapora v Begunjah.

Nemci so kot v posmeh uvedli tudi civilno občinsko upravo, župan Slemc je pobegnil v Ljubljano. Občinskega tajnika Jakopino pa so z grožnjo po izselitvi prisilili, da je prevzel občinske posle in postal župan. V pomoč je dobil dve Nemki, ki pa sta bili bolj vohunki kot kaj drugega.

Ljudstvo je bilo žalostno, preplašeno, skrušeno, potolčeno in nemočno, v zraku je bil vonj po uporu. A kdo naj bi ga začel? Vsak, ki je pomislil na to, se je lahko tudi zamislil, da ga bodo Nemci takoj ustrelili ali izselili njega in družino, če ga dobijo.

Predvojni politiki so bodisi pobegnili ali se poskrili in potuhnili, narod brez vodstva je bil kot obglavljen. Tudi kulturno življenje je popolnoma zamrlo. Ljudje so otopeli ali se nekako zabubili sami vase, brigali so se samo še za svoje družine, svoje hiše, svoje kmetije in kako bodo preživeli.

Kot vedno pa se je našlo nekaj ničvrednežev, ki so začeli hvaliti tretji rajh in Hitlerja in celo začeli pozdravljati s heil Hitler in dvignjeno roko. Večinoma so bili komunisti in njihovi simpatizerji, ki so spoštovali pakt Hitler – Stalin, a bilo jih je malo, lahko bi jih preštel na prste ene roke.

Čez mesec dni pa se je spet zgodil mali čudež, Nemci so nenadoma odpečatili cerkev v Cerkljah in celo dovolili mašo v cerkvi. Cerkovnik Košnik je od nekod pripeljal ostarelega duhovnika, ki je komajda še hodil, a s Košnikovo pomočjo je redno začel maševati. Cerkev je bila spet nabito polna in spet se je začelo šušljati, da je k temu pripomogel strmolski Rado Hribar.

Tudi v ljubljanski okupacijski coni so se stvari naglo slabšale. Stanko Erzar je kot kaplan v Stari Cerkvi pri Kočevju pokazal neverjetno pokončnost in pogum. Že aprila 1941, prve dni okupacije, je s prižnice v cerkvi javno obsodil nemško in italijansko okupacijo Jugoslavije.

Čez nekaj dni so ga Italijani aretirali, zaprli in obsodili na osem let težke ječe. Deportirali so ga v Italijo in zaprli v kazensko taborišče Faenzo, kjer je nato preživljal težke in dolge dneve samote in lakote. Stanko je bil eden prvih Slovencev, ki so se znašli v italijanskih ječah.

Italijani so bili mojstri mučenja jetnikov, ne z bičem, ampak s pičlimi obroki hrane, ki so bili tako majhni, da je bila smrt zaradi lakote redna obiskovalka med jetniki. (se nadaljuje)