Živa voda nam vse bolj polzi

Tomaža Breganta je poklicna pot dolga leta povezovala z naravovarstvom, Triglavskim narodnim parkom in nazadnje s sotesko Vintgar, ves čas pa ga je spremljalo tudi zanimanje za domači kraj, zgodovino, jezik in predvsem ljudi. Kot je na predstavitvi knjige, ki je 17. septembra potekala v Knjižnici Blaža Kumerdeja Bled, dejal Bregant, je iz želje, da zgodbe ne bi utonile v pozabo, nastala Drgla, njegov knjižni prvenec. »V meni je bila od nekdaj želja, da določene vsebine in zgodbe zapišem. Marsikaj se mi je v življenju zdelo zanimivo, sploh tisto, kar so govorili in počeli starejši ljudje,« je dejal Bregant. Prav do starejših domačinov, ki jih je srečeval skozi življenje, goji, kot je dejal, poseben žlahten spomin.

Oživil zgodbe vode

Pred približno šestimi leti ga je začela še posebej zanimati nekdanja oskrba vasi z vodo. Korita, studenci, kali, mlake, pralnice in napajališča so bili nekoč nepogrešljiv del vsakdanjega življenja. »Danes nam je samoumevno, da odpremo pipo in voda priteče, nekoč pa je bilo treba do nje priti – jo prinesti, zajeti, speljati in skrbno varovati,« je dejal avtor. K raziskovanju ga je spodbudila tudi knjiga Stara Pokljuka gorjanskega rojaka Antona Kocjančiča. V njej ga je posebno ganila pripoved o trudu, ki ga je avtor vložil v kopanje lastnega vodnjaka. Bregant je zato začel iskati sledi nekdanje preskrbe z vodo po domačih vaseh in jih popisovati. Kjer je bilo mogoče, je zapise dopolnil s fotografijami in tehničnimi podatki. Voda pa v Drgli ni samo del preteklosti. Kot je dejal, je bil glavni motiv to, da nam živa voda uhaja. »Glavni motiv mojega pisanja je bilo dejstvo, da nam v zadnjem času živa voda uhaja, polzi, studenci, izviri se izgubljajo,« je dejal in ob tem dodal še, da je to velika bojazen časa, ki prihaja.

Ne le voda, tudi ljudje

Pomemben del knjige so ljudje, ki so v Gorjah tako ali drugače pustili svoj pečat. Med zapise je vpletel hudomušne vaške prigode, zgodbe krajevnih posebnežev ter drobce vsakdanjega življenja, ki bi brez zapisa sčasoma utonili v pozabo. Z ljudmi pa je neločljivo povezan tudi njihov jezik. Narečni govor je Bregant zapisoval tako, kot ga je slišal, pri čemer priznava, da je bil prenos govorjene besede na papir poseben izziv. Pri strokovnem zapisu dela narečnih besedil mu je pomagala dr. Jožica Škofic. »Zelo vesel in neizmerno hvaležen sem dr. Jožici Škofic, ki je v osnovi pomagala narediti transkripcijo narečnega govora,« je povedal Bregant. Tako v knjigi niso ohranjene le zgodbe Gorjancev, ampak tudi način, kako so govorili – njihove besede, izrazi in posebnosti domačega govora.

Svoje misli glede ustvarjanja knjige so delile tudi (z leve): Tatjana Pintar, ki je skrbela za jezikovni pregled, Ana Marija Kunstelj, zadolžena za vsebinski pregled, ter Lea Petek, zaslužna za oblikovanje. / Foto: Tina Dokl

Kaj sploh je drgla

Zanimiva je tudi zgodba o naslovu knjige. Drgla je stara otroška igrača, izdelana iz debelega oreha, iz katerega so odstranili vsebino, vanj namestili leseno osovino s kolescem in nanjo navili nit. S kratkimi potegi se je kolesce zavrtelo in značilno drdralo – danes bi takšno igračo najlažje primerjali z jojom. Bregant je drglo pred leti podaril dr. Jožici Škofic, na darilo pa pozneje že povsem pozabil. Ko sta se zaradi narečnih zapisov srečala po videopovezavi, ga je Škofičeva prepoznala in mu pokazala, da drglo še vedno hrani. Ob poznejšem pogovoru o tem dogodku se mu je porodila misel, da bi drgla lahko postala tudi naslov njegove knjige. Kot je pojasnil, je namreč med to starodavno igračo in svojo knjigo našel vzporednice. Pojasnil je, da se kolesce drgle vrti, dokler vlečemo nit, nato obstane. Podobno teče čas, medtem ko lahko zapisane zgodbe obstanejo in počakajo, da jih nekdo znova vzame v roke in podoživi čas, ki ga ni več.