Živalska farma je čakala nanj

Akterje na različnih področjih umetnosti pogosto vprašam, kaj bi še želeli vpisati v svoj ustvarjalni opus, igralce, kakšnih vlog si še želijo, glasbenike, katere skladbe bi radi interpretirali, pisce o želeni temi naslednjega romana ... Za vas bi dejal, da vam je strip po literarni predlogi Živalska farma Georgea Orwella že dolgo ležal na duši in je nekako čakal na svinčnik vaše roke?

Ta strip me išče že vse od študijskih let. Do Orwellove Živalske farme sem prišel in jo prvič prebral leta 1970 v zadnjem letu študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost. Taisti izvod je od takrat naprej vseskozi doma, vmes sem ga še nekajkrat prebral, pred leti pa mi je knjiga znova prišla v roke. Lahko bi rekel, da me je kot velikega ljubitelja stripa knjiga tako rekoč preganjala, da jo narišem v stripu.

Naj kot zanimivost povem, da sem za zaključek študija strip prijavil za diplomsko nalogo. V teoretičnem delu sem temo lepo razširil s podatki, ki jih je bilo takrat mogoče izbrskati v knjižnicah, med drugim povezal strip in freske v Crngrobu, praktični del, slike v smislu stripa, pa so mi takrat zavrnili. Diplomo sem ob selitvah nekje izgubil, ne pa svoje Živalske farme. Pred približno šestimi leti sem jo počasi začel risati, v zadnjem letu pa sem k delu pristopil malo bolj intenzivno in strip je sedaj tu.

Kaj pomeni malo bolj intenzivno?

Strip ima slabih devetdeset strani, kar pomeni, da sem v zadnjem času risal povprečno deset ur na dan. V risanje stripa je vselej vloženega zelo veliko dela, kar risarji dobro vemo, sem pa tokrat imel to olajševalno okoliščino – v nasprotju s stripom o Prešernu, kjer so naju z ženo Magdo, ki je bila scenaristka, preganjali roki – da sem lahko delal brez kakršnegakoli časovnega pritiska.

Sicer rišete na računalnik?

Tako je. Če bi risal v klasični tehniki, mi pri mojih letih najbrž ne bi uspelo. Imam težave s hrbtenico, saj sem vse življenje risal skrčen nad mizo, zato imam sesedena vretenca. Zdaj rišem na tablico dimenzij petdeset krat sedemdeset centimetrov. Ko sem odkril risanje z računalnikom, je bilo to zame eno največjih svetovnih čudes. Le navaditi se moraš dela z njim, pa gre.

Čeprav ste si za strip vzeli čas, pa osemdeset let po izidu knjige – Orwell je politično satiro Živalska farma napisal ob koncu druge svetovne vojne kot odgovor na Stalinovo totalitaristično različico komunizma – se zdi, da je besedilo danes morda bolj aktualno kot kadarkoli doslej. Avtoritarni voditelji, mali in veliki napoleoni, se pojavljajo tako na zahodu kot vzhodu, tako na severni kot južni polobli ...

Upam si trditi, da je Živalska farma v tem času aktualna, kot ni bila še nikoli, tako pri nas v Sloveniji kot v globalnem svetu. Knjiga je na vsak način vizionarska, ne glede na to, kaj je spodbudilo njen nastanek in kje je Orwell iskal motive zanjo. Stavek s konca knjige – »Vse živali so enakopravne. Toda nekatere so enakopravnejše od drugih!« – je genialen in lepo zaokrožuje zgodbo.

V svetu je doslej izšlo že kar nekaj različic stripov Živalske farme, pri nas pa je pred dobrimi desetimi leti izšla knjiga z ilustracijami Petra Škerla, leto zatem pa je Andrej Rozman - Roza z risarjem Damijanom Stepančičem pripravil avtorsko predelavo zgodbe. Vaše delo je prvi klasični strip po izvirniku pri nas.

Tudi sam sem po spletu iskal slovensko izdajo stripa po izvirniku, pa je nisem našel. Zgodba Roze je drugačna in pristop v njej drugačen.

Torej ste bili z Orwellovim besedilom sami z lastnim razmišljanjem in bogatim risarskim znanjem in izkušnjami?

Absolutno, ničesar razen izvirnika ni bilo, na kar bi se opiral. Najpomembnejše se mi je zdelo, da sem živali, ki nastopajo v zgodbi, počlovečil, jim dal človeške lastnosti. Tako kot je to storil avtor v izvirniku. Na koncu se tako ali tako spremenijo v ljudi, da ne veš več, kdo je kdo.

Imena likov ste povzeli po prevodu Borisa Grabnarja, a dodali tudi nekaj poslovenjenih imen. Imamo Majorja, Napoleona, Boksača, a tudi Janeza in Lovra ...

Sprva sem imel idejo, da bi imena spremenil, a sem se premislil. Zgodba je tako dobro napisana in predvsem univerzalna, da ne gre preveč pametovati o tem. Sicer sem že naredil kakih deset strani, a jih potem po večini zavrgel in se odločil za klasično različico stripa.

Kako ste vzdrževali razmerje med besedilom in risbo? Pri veliko besedila risar namreč dostikrat trpi ...

Običajno imamo striparji tudi svoje pisce, a sem se tokrat stripa lotil sam. Poskušal sem čim več povedati z risbo in s čim manj besedila, hkrati pa vzdrževati linijo zgodbe, da ta lepo teče. V stavku, kjer avtor razpreda o značaju posameznega lika, ga moraš ti znati narisati »v petih besedah«, da je recimo Napoleon videti takšen, kot mora biti.

Ko ste risali prašiče, ovce, krave, konja, pse, osla in druge domače živali iz zgodbe, verjamem, da ste pomislili tudi na ljudi in skupine ljudi iz realnega sveta zunaj Živalske farme ...

Na začetku sem razmišljal o tem, da bi jih uporabil, a sem se temu raje izognil. Mislim, da bi strip zaradi ljudi iz javnega življenja, ki bi jih recimo tako ali drugače upodobil in jim dal mesto v njem, izgubil verodostojnost. Je pa res, da z nekaj domišljije ni težko najti podobnosti s pujski iz realnega življenja ... (smeh) Ima pa Napoleon prepoznavne brčice.

Tudi pujs na naslovnici stripa s knjigo Mein vamp pove veliko ...

Saj veste, kdo na tej farmi skrbi izključno za svoj vamp.

Kljub univerzalnosti teme pa nas v risbi z nekaj elementi preselite v slovensko krajino – imamo kozolec toplar, skedenj, vasico s cerkvico. Teh Orwell v svoji zgodbi ni videl.

S tem sem na neki način preselil zgodbo tudi v naše kraje. Kot sem rekel, zgodba je univerzalna in lahko bi jo preselili v katerikoli konec sveta, v ZDA, Rusijo, marsikam po Evropi ... Zgodba je povsod podobna, to je kavelj Živalske farme.

V Sloveniji je strip v zadnjih dvajsetih letih v porastu. Postaja spoštovan literarni žanr. Smo vstopili v dobo stripa tudi pri nas?

Vsekakor. Nekoč strip ni bil tako upoštevan kot danes, ko dobiva vse večjo veljavo. Zakaj se to dogaja? Poglejte današnje otroke, kdo pa še bere? Zadnjič mi je dejal kolega, s katerim skupaj igrava golf, da bo kupil dva izvoda stripa za svoja vnuka osnovnošolca, da ga bosta prebrala in se bodo na podlagi tega potem pogovorili o temi. »Že bereta,« je dejal naslednjič. Moram reči, da se mi je njegova poteza zdela prav fina. Strip spet dobiva mesto na knjižnih policah. Živalsko farmo sicer lahko naročite na spletni strani Založbe Narava.

Ampak ko gledam osla Lovra, ki na koncu stripa odhaja iz zopet imenovane Graščinske farme, se mi zdi precej potrt ...

Mi je všeč, da ste to opazili. Lovro je nekako ugotovil, da vse skupaj nima nobenega smisla, da se zgodovina vedno znova ponavlja in da toka stvari preprosto ni mogoče obrniti.

Vi ste pri svojem delu bolj optimistični, v načrtu imate nov strip?

Druga tema, ki jo prav tako že vse življenje nosim s seboj, so Butalci Frana Milčinskega. Jih imam že v delu.