Živeti iz rok v usta

V 90. letih prejšnjega stoletja je Maribor doživljal globoko krizo, ki je bila posledica gospodarskih težav in tudi političnih sprememb v Sloveniji. Nezadovoljni delavci pa so zaradi neizplačanih plač, slabih delovnih pogojev in negotove prihodnosti podjetij stavkali kot po tekočem traku.

Med tistimi, ki so se uprli, je bila tudi Albinca. Bila je sicer gospodinja, pravzaprav je ravno v tem zelo prelomnem času rodila dva otroka. Enega za drugim.

»Delavci smo živeli iz rok v usta. Plače so bile slabe, včasih jo je mož dobil šele po treh, štirih mesecih. Kot da bi bilo normalno, da bomo vmes jedli travo!« se je jezila, ko se je spominjala tistega zelo težkega obdobja.

»Potem pa sem se odločila: v voziček sem položila sina, se uredila in se odpravila v mesto. Do tja sem imela več kot šest kilometrov, a me je prazna shramba prisilila, da sem to storila. Že pri konjskem klubu sem srečala enega od moževih sodelavcev. Začudil se je, ko me je zagledal. 'Pojdi domov, še tebe se manjka na štrajku,' mi je rekel. A sem trmasto dvignila glavo in nadaljevala pot. Kmalu sem naletela na moževega drugega sodelavca. Vzel je denarnico in mi dal 'jurja'. 'Za sinka kupi malo polente, da ne bo lačen,' se me je hotel znebiti. Solze so mi prišle v oči. Res sem se obrnila in ga ubogala. Vesela sem bila, da otrok ni pojedel vsega, da je še zame malo ostalo.

Vso noč nisem spala. Jezila sem se na moža, ker se je vdal v usodo. Sem ga kaj vprašala ali nič, ves čas je govoril, da tudi stavka ne bo pomagala, da bo Maribor vzel hudič, da bo vojna in da nas bo vse pobralo. Delavcem so obljubili, da bo v sredo denar, a ga ni bilo. K sosedi sem si šla izposodit malo mleka. 'Saj bomo pomrli od lakote,' so mi govorili vaščani, ki so bili prav tako na robu obupa, ker možje in očetje še zmeraj niso dobili plač.

Naslednji teden sem se zapeljala s kolesom v Maribor sama. 'Ne kaže dobro,' so šepetali tisti, ki sem jih med potjo srečevala. 'Šefi so rekli, da še zmeraj ni denarja za plače!' Pogled se mi je ustavil na moških, ki so ždeli pred obratom, kjer je delal tudi mož: kartonske škatle so si pogrnili po tleh, tukaj dva, tam trije. In čakali, kaj bo.

Prebila sem se do kovačnice. Sprva me niso spustili v notranjost, potem pa me je eden od njih prepoznal. 'Ona je od Lojzeka žena!' je razložil prisotnim ter mi odprl vrata.

Znotraj je bilo grozno vroče, nisem mogla dihati. Pa ne, da si v takšnem prostoru moj ljubi možek služi kruh? me je prešinilo. V tistem trenutku sem obžalovala vsako jezikanje, ki ga je bil deležen, ker se je, ko je prišel domov, najprej zavalil na divan, preden je sedel za mizo h kosilu.

V meni je nekaj počilo, odločila sem se! Tudi jaz moram nekaj narediti za ta prekleti štrajk! Spet sem sedla na kolo in se zapeljala na upravo Večera. Naletela sem na novinarko Zlatko, ki me je ljubeznivo sprejela ter me hkrati potolažila z besedami, da bodo za delavce, ki stavkajo, naredili vse, kar bodo lahko. Bila sem potolažena, odšla sem domov. Ko se je pod večer vrnil mož, mi je z nasmehom na obrazu izročil kuverto. Nemogoče! Hvala, Zlatka!

A veselje ni trajalo dolgo. Že po treh mesecih so delavci spet slišali: 'Ni denarja.' Stavka je bila neizbežna. Večkrat sem se jim pridružila. V mirnem tonu smo razpravljali tudi o razpadu Jugoslavije, o tem, da bomo postali samostojni, da se bo v Sloveniji vse spremenilo. Eni bolj glasni so že znali povedati, da se bomo po samostojnosti priključili Evropi. Mene pa je bilo na smrt strah, da bo sledila kakšna vojna, lahko tudi kemična.

Medtem ko smo se pogovarjali, mi je Rozika v menzi pripravila nekaj hrane za domov. Med stavkajočimi je završalo: iz Ljubljane bo prišel Maks Tajnikar! V upanju, da bo s seboj prinesel kaj denarja, so odšli domov. Hvala bogu, drugi dan je bila res plača. Z možem sva jokala, ko sva štela denar, ki je bil v modri kuverti.

Čeprav sem desetkrat obrnila vsak dinar, ga je hitro zmanjkalo. Še dobro, da mi je mama prinesla kokoš, ki jo je prejšnji večer zaklala. Jedli smo jo skoraj ves teden. Ne vem, ali so bili krivi živci, kakšen prepih, slaba hrana, ampak dobila sem hud granulom. Mislila sem, da se mi bo zmešalo od bolečin. Obiskala sem zobozdravnika, a me ni mogel sprejeti. 'Če imate denar, se zapeljite čez mejo, v Avstrijo. Tam boste takoj na vrsti,' mi je rekel. Bolj me ni mogel užaliti. Ko sem dobila vročino, mi je splošni zdravnik predpisal antibiotike. 'Moraš še k zobozdravniku,' mi je rekel. 'Ne moreš ostati pri tridesetih letih brez zob!' Ko je oteklina uplahnila, sem na težave kar pozabila. Mož je spet stavkal, zdelo se mi je, da mu moram pomagati, pa naj stane, kolikor hoče.

Poiskala sem tovarniško tajnico, ki sem jo poznala še iz osnovne šole. Toliko časa sem silila vanjo, da mi je s težkim srcem izdala direktorjev naslov. Hkrati mi je zabičala, naj molčim, da sem ga dobila od nje. 'Lahko izgubim službo!' je dodala.

Po tovarni se je govorilo, da je šel v ponedeljek v Avstrijo po denar, kam, pa niso vedeli. Kdaj bo plača, prav tako ne. Pred nami so bili dolgi, mučni dnevi, sledil je še praznik 22. julij, mi pa brez denarja. Kako bomo živeli?

Odločitev je bila lahka. Direktorjevo hišo sem hitro našla. Ko sem pozvonila pri vratih, mi je prišla odpret njegova žena. Bila je zelo prijazna, povabila me je, naj vstopim. Direktor pa je iz druge sobe prinesel 'jurja' in mi ga stisnil v roke. Žena pa mi je postregla, tako da sem po dolgem času spet jedla. Doma mi je moja ljuba hčerka pritekla naproti in me objela, ko je videla, da držim v roki trgovinsko vrečko, v kateri je bilo kar nekaj hrane …«

(Konec prihodnjič)