Življenje brez topline in ljubezni

»Doma sem imel dva majhna otroka, ki sta me potrebovala. Žena je postala tretji otrok. Pa zelo odgovorna služba. Za meje, ki sem jih moral postavljati njej in njenemu obnašanju, sem potreboval ogromno energije.«

Cvetko je najbolj žalosten takrat, ko razmišlja, kako hitro mu je čas spolzel med prsti. Star je malo čez sedemdeset let in šele danes, ko živi v domu, lahko misli nase, na svoje želje in potrebe.

»Imel sem visoko izobrazbo, pa zaradi domačih razmer nobene prave koristi od nje! Že kot otrok sem sanjal, da se bom pridružil kakšni raziskovalni skupini, doktoriral, poučeval na fakulteti … Nič od tega se ni zgodilo. Sem bil preveč dobrega srca, preveč naiven, skrben, mi je bilo preveč mar za ženo, sem jo preveč ljubil, da bi lahko še pravočasno opazil, kako me s svojo boleznijo vleče na dno prepada?« razmišlja na glas in oči se mu sem in tja zasolzijo.

»Zavedam se, da bi, če bi bil še enkrat postavljen pred zid, ravnal enako. Navsezadnje sva imela dva sinova, treba ju je bilo spraviti h kruhu, skrbeti zanju. Nikoli pa si ne bom odpustil, da otrok nisem zaščitil pred njo. Bila sta priča najinim prepirom, njenim izpadom, nesmiselnemu in tudi brutalnemu nasilju. Slišala sta, ko me je tepla, mi grozila, da me bo ubila. Poskušal sem ju zaščititi, narediti vse, da bi pozabila na težke trenutke, pa nista. Žal je najmlajši podedoval mamino bolezen. Tega nisem pričakoval niti v sanjah. Nekoč me je poklical njegov razrednik. Dejal je, da je z mojim otrokom nekaj hudo narobe, da ga moram peljati k zdravniku. Najprej sem mislil, da se je poškodoval, da je zbolel, pa ni bilo nič od tega.

Povedal mi je, da ne ve več, kaj naj stori, saj sin med poukom kar naprej teka na stranišče, da si umiva roke. Nohte si je največkrat do krvi zdrgnil s sirkovo krtačo, ki jo je izmaknil snažilki.

'A mislite, da je to bolezen?' sem ga prav trapasto vprašal. Prikimal je, a šele ko je dodal, da se je malo pozanimal pri bratu, ki je bil zaposlen na psihiatriji nekje na Štajerskem. V sedemdesetih letih smo bili še zelo neizobraženi na tem področju.

Takrat je bilo prvič, da sem se izpovedal nekemu tujcu. Čustva so kar bruhala iz mene, on je le mirno sedel za katedrom in me poslušal. Kako sem mu bil hvaležen, da si je vzel čas zame! Kasneje mi je veliko pomagal tudi njegov brat. Če ne drugače, pa z nasveti. Gospo Sašo sem lepo prosil, da je začela prihajati pogosteje, čeprav njena pomoč ni bila zastonj. Nekoč sem s težkim srcem stopil do staršev in jim zaupal svoje težave. Domači so bili v šoku. Tega, kar so slišali, niso pričakovali. Oče mi je na skrivaj, brez vednosti kogar koli, izročil nekaj denarja. Po eni strani sem bil vesel, po drugi strašno žalosten, saj sem vedel, da sem mu s svojo življenjsko zgodbo strl srce.

Žena je do starejšega sina še pokazala nekaj čustev, do mlajšega, ki bi še kako potreboval njeno nežnost in ljubezen, pa čisto nič. Tudi takrat, ko je jemala zdravila in je bilo pri nas vsaj na videz vse lepo in prav, z njim ni spregovorila niti besedice. Moj delovni dan je bil natrpan z obveznostmi tako doma kot v službi. Lahko bi napredoval, pa nisem. Čez čas sem celo prosil, če lahko opravljam preprostejša dela, ker sem moral hraniti živce za čas, ko sem prišel domov.

Na srečo se je najmlajši vsaj dobro učil, starejši pa ne toliko. Končal je poklicno šolo, se zaposlil in se odselil od doma. Mlajšemu je bila zelo blizu umetnost, predvsem glasba. Igral je na več inštrumentov. Po eni strani je bil zelo čustven in vzkipljiv, po drugi pa je imel visoka pričakovanja glede tega, kakšen bi moral biti. Nekoč me je Saša opozorila, da so njegove spodnje majice polne strjene krvi. Ko sem ga vprašal, zakaj, je tajil. Potem pa mi je le priznal, da se zmeraj, ko ga v glasbeni šoli kritizirajo, doma biča. Mislil sem, da me bo kap, ko sem videl njegov hrbet, ki je bil poln brazgotin. V drugem letniku srednje šole se je preselil v Ljubljano. Obljubil mi je, da bo redno jemal zdravila in obiskoval zdravnika. Žal mi je, ko to rečem, a oddahnilo se mi je, ko je odšel.

'Še žena naj nekam gre,' sem si rekel, a se mi želja ni izpolnila. Kadar je imela 'svoje' dneve, mi je zelo nagajala. Podelala se je v posteljo, na prag hiše, včasih tudi v shrambo. Ko je bila spet pri sebi, je odločno tajila, da bi to počela. Včasih sem že mislil, da se meni meša, tako me je zmedla. Žal se tudi na Sašo nisem več mogel zanesti. Dobila je vnuka, pa še na operacijo kolena je morala iti. Tudi moj starejši sin je dobil otroka, a mi ni povedal. Z njegovo družino sem se spoznal, ko je vnuk že obiskoval srednjo šolo. Na smrt se je bal, da bi žena in njeni izvedeli, iz kakšnega gnezda prihaja.

Mlajši pa je, nagnjen k perfekcionizmu, iskal popolne ženske po vsej Evropi. Študija ni dokončal, čeprav je bil izjemen oblikovalec. Vem, da je imel z več starejšimi ženskami otroke. Socialna služba tako v Franciji kot v Nemčiji je materam otroke odvzela in jih dala v rejo. Z njimi nimam nobenega stika, sin pa je leta 1989 skočil pod vlak in ga tudi ni več med živimi. Žena je prav tako naredila samomor – in to ravno na moj šestdeseti rojstni dan. Lepo darilo, kajne? Moram pa reči, da je bila zadnja leta dokaj pri sebi, z njo se je dalo živeti. Včasih je celo kaj skuhala. Precej se je poredila, tako da je imela težave s 'sapo'. Vzpenjanje po stopnicah je bilo zanjo prenaporno, zato sem imel pred njo v mansardi kar mir.

Vse življenje sem sanjal o ženski, ki mi bo družica, ljubimka, prijateljica, sopotnica. Še psu ne bi privoščil tako osamljenega življenja, kot je bilo moje,« še doda, preden zaključi svojo žalostno zgodbo.

(Konec)