Življenje z džezom je Ray

Pesem You took advantage of me je leta 1928 napisal komponist Richard Rodgers na besedilo Lorenza Harta. V različnih aranžmajih so jo izvajali mnogi znani džezovski glasbeniki in sestavi, med drugim sta jo posneli tudi Billie Holiday in Ella Fitzgerald. »S to skladbo sem se seznanila pred leti na enem od tečajev legendarnega džezovskega pianista, skladatelja in aranžerja dr. Barryja Harrisa v New Yorku. Morda ne gre ravno za klasičen vseprepoznaven džezovski standard, a mene je skladba nekako pritegnila in sem zato lani napisala aranžma za kvartet: glas, kitaro, bobne in kontrabas. Pred letom in pol smo pesem sicer v prestižnem in precej dragem studiu Meudon v Parizu tudi posneli, jeseni je bil opravljen tako imenovani mastering, julija pa je bil dokončan še videospot. Skladba bo na voljo na pretočnih platformah, kot so Spotify, Apple Music, YouTube Music, Deezer ...« o aktualnem glasbenem projektu z navdušenjem pripoveduje Kristina Rajgelj Ray, po rodu z Orehka pri Kranju, zadnja leta pa živi in deluje v Parizu.

S tukaj in zdaj sva torej začela pogovor sredi letošnjega poletja, ko je bila Kristina na obisku doma v Sloveniji, kjer je že v otroških letih počasi, a vztrajno vstopala v svet glasbe.

Glasbo ima v krvi

Srkne požirek pijače, se nekoliko zamisli in se z iskricami v očeh vrne v svoja otroška leta. Kdo ve, morda ima nekaj glasbenega in pevskega talenta tudi po očetu, svojih prvih pevskih izkušenj pa se spomni s kora v domači cerkvi na Bregu pri Kranju. »Pri devetih letih sem pela na karaokah v neki televizijski oddaji pri Desi Muck. Pela sem takrat popularno pesem o Hugu in za nagrado dobila 32 kilogramov čokolade Gorenjka, kolikor sem takrat tehtala. To je bilo veselje med sošolkami in sošolci v četrtem razredu. Spomnim se tudi tekmovanj Korajža velja, ki jih je vodil Bogo Hvala iz Trbovelj, jaz pa sem zmagala z eno uspešnic tistega časa I believe I can fly. Pri njem sem se kasneje dve leti tudi učila petja.«

Zanimal jo je ples, ki ga je gojila vsa najstniška leta in je obiskovala tudi umetniško gimnazijo v Ljubljani, v srednješolskih letih je sodelovala v gledališki skupini Teater pozitiv in se vseskozi na različne načine glasbeno izobraževala. Naučila se je branja not, igranja na klaviature, pela je v skupini Hoffman, ki so jo oblikovali kranjski gimnazijci. »Učila sem se igranja na različne inštrumente. Imela sem 12 različnih kitar, od akustičnih, električnih do ovation kitar, in sem kot kantavtorica nastopala po Sloveniji, nekaj časa tudi v skupini Zebra Dots; ko sem bila dve leti brez glasu pa sem v skupini Las Cuerdas igrala bobne. V tistih letih sem spoznala Jadranko Juras in nekaj vrhunskih džezistov, med njimi multiinstrumentalista Marka Črnčeca, ki živi in deluje v New Yorku, kamor sem se v letih kasneje podala tudi sama.«

Džez jo je povsem zasvojil. Učila se je petja in obiskovala mojstrske tečaje pri priznanih vokalistkah. »Kar sem z muziko zaslužila, sem vložila nazaj vanjo, največkrat v ure petja,« poudarja Kristina, ki je sicer na Univerzi za humanistične študije v Kopru študirala kulturne študije in antropologijo, diplomirala pa z delom Zgodovina džeza in pevec Chet Baker. Vseskozi jo je seveda spremljala glasba. »Bil je januar 2011, spoznala sem džezovskega bobnarja, ki je študiral v Trstu, pa je rekel: 'Tu se nič ne dogaja, greva v Jazz klub Gajo v Ljubljano.' Igral je trio in sem stopila na oder k mikrofonu ...«

Učne ure pri džezovski legendi

S pianistom Erikom Marenčejem sta se odpravila na Nizozemsko, študirat na Univerzo za umetnost Codarts v Rotterdam. »Še iz svojih plesnih časov sem vedela, da gre za dobro univerzo. Tu sem potem pridobivala znanje iz džezovskega in latino džezovskega petja, kamor sodita tudi brazilska bossa nova in salsa. Po dveh letih sem se v iskanju novih izzivov odpravila na ono stran Atlantika v New York,« o svoji izbiri izpred skoraj desetih let pripoveduje Kristina Rajgelj, pri čemer med pogovorom vedno bolj opažam, kako izžareva svoj nemirni duh. »V ZDA sem odšla brez kakršne koli podpore od doma. Imela sem prihranjenega nekaj denarja za letalsko vozovnico ter za preživetje za nekaj časa. Bi rekla, da ravno prav, da se zaljubim v mesto.«

Lastnik neke restavracije ji je pomagal, da se je lahko šolala na oddelku za džez na kolidžu v Harlemu (City college of New York). »Da se sploh lahko vpišeš na šolo, moraš imeti na računu garancijo v obliki 15.000 dolarjev, pri čemer je semester stal približno 6000 dolarjev. Zame pa je bilo še posebno pomembno, da sem hodila na ure k legendarnemu pianistu in džezovskemu teoretiku Barryju Harrisu, ki je pri skoraj 92 letih umrl konec leta 2021. On je bil tisti, ki me je potegnil v petje džezovskih standardov s konca dvajsetih let prejšnjega stoletja. Naučila sem se vsaj 50 skladb in tiste, ki sem jih doslej posnela, so bile vse iz tega nabora. Barryja imam v zelo lepem spominu, bil mi je kot neke vrste dedek.«

Če so bile ure pri džezovski legendi nekaj najbolj čudovitega, pa je Kristina zato, da je preživela in si plačala šolnino, morala vseskozi delati kot varuška, v marketingu in prodaji, sem in tja pa je sledil tudi kakšen nastop. Slednje je v ZDA brez delovnega vizuma zelo težko. Kar se tiče možnosti za delo, so Neameričani v neenakopravnem položaju z Američani. Je pa v New Yorku posnela tudi nekaj videoposnetkov za kanal YouTube, svojo pevsko kakovost je preizkušala na t. i. jam sessionih in tako pridobivala nove izkušnje.

Rajgelj je v Parizu Ray

Da so štiri ameriška leta minila, kot bi mignil, na glas razmišlja džezovska pevka z Orehka in na vprašanje, kako se je znašla v Parizu, pripoveduje: »Ko sem enkrat šla za nekaj dni na počitnice v
Pariz, sem se tam zaljubila – seveda v Parižana. Razmišljala sem, ali naj se preselim v Pariz. Bil je avgust 2019, rekla sem si, zdaj sem starejša in pametnejša – in mesec kasneje sem bila že v Parizu. Začela sem se učiti francosko, dobila sem službo varuške in s svojim kvartetom skoraj vsak mesec imela koncert v enem od znanih pariških klubov, kot so 38Riv, Sunset Sunside, La Peniche Marcounet ter Universal Caffe Paris.« Tudi tam je posnela in sproducirala dve skladbi z lastnima aranžmajema, in sicer Nice work if you can get it Georgea Gershwina in It had to be you Ishama Jonesa.

Sogovornica pove, da so bili pogoji za delo ugodnejši kot v ZDA, tudi učenje francoščine je za tujce v ponudbi mesta Pariz cenovno ugodnejše in manj komercialno. Je težko najeti glasbenike v skupino ali za snemanje skladbe? »Niti ne. Angažirala sem pariške glasbenike, najela studio za vajo, dve, potem pa na koncert. Saj so vajeni tega. Med epidemijo smo pripravili celo videokoncert. Takrat sem se recimo na daljavo učila tudi s klasično sopranistko iz ZDA, ki mi je pomagala nekoliko odpreti glas.«

V Parizu je Kristina Rajgelj imenu dodala še umetniški vzdevek Ray. »Že Američani so težko izgovarjali Rajgelj, Francozi pa še težje. Za muziko potrebujem nekaj kratkega, sem pomislila, in Ray se mi je zdelo pravo ime. Po horoskopu sem levinja, vodilno znamenje leva je sonce in ray (žarek) se mi je zdel več kot primeren. Konec koncev se je tudi ime pop pevke Lane Del Rey, njeno polno ime je Elizabeth Woolridge Grant, dobro prijelo.« (smeh)

Spremembe so stalnica

Ray je v Parizu dvakrat nastopila na slovenskem veleposlaništvu, s katerim sodeluje zadnja leta, v slovenščino je prevedla tudi nekaj džezovskih standardov, seveda pa piše tudi svoje pesmi. Uči jogo in petje, občasno je varuška, dela v marketingu, še vedno pa se najbolj posveča glasbi, v katero vlaga tudi svoje prihranke. Rezultat je tudi nova skladba, o kateri gre beseda na začetku. »Zdaj sem že peto leto v Parizu, sicer z majhnim polletnim premorom leta 2022 v Sloveniji, in morda je napočil čas, da spet za nekaj časa zamenjam okolje. Trenutno sem Parižanka v najetem stanovanju, a ne nameravam tam pognati korenin. Sem svetovljanka, rada imam različne kulture, pravzaprav živim neke vrste antropologijo. Ko se kaj spremeni in gre v pravo smer, sem na to ponosna.«

To je Kristina Rajgelj, simpatična Kranjčanka, in je Ray, kadar je džezovska pevka. Verjamem, da je takrat tudi v svojem zemeljskem raju.