Življenje z nevrorazličnostjo (1)

Nevrorazličnost opisujejo kot stanje, lastnost posameznika, da določeni možganski procesi potekajo drugače. Če družba ni sprejemajoča in spoštljiva do drugačnosti, se nekatere posebnosti nevrorazličnih ljudi izražajo kot motnje oziroma primanjkljaji. To je dobro poznano tudi dr. Jerneji Terčon, ki je v specialnopedagoških vodah znano ime. Da je nevrorazlična oseba, pri sebi postavi na prvo mesto, sledita družina in nato poklic in izobrazba. Je specialna pedagoginja z doktoratom znanosti s področja izobraževanja učiteljev in edukacijskih ved, specialne in rehabilitacijske pedagogike.

V svoji več kot 20-letni specialnopedagoški karieri se je preizkusila na različnih delovnih področjih tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Od leta 2018 je kot specialna in rehabilitacijska pedagoginja zaposlena v Razvojni ambulanti s Centrom za zgodnjo obravnavo Zdravstvenega doma Domžale. Je raziskovalka in avtorica številnih gradiv s področja nevrorazličnosti. Že več kot 15 let predava strokovnim delavcem in staršem v okviru različnih projektov, formalnega izobraževanja in na pobude posameznih institucij. Je avtorica številnih strokovnih in znanstvenih prispevkov. In še bi lahko naštevali ... Je prava zakladnica različnih znanj. »Teh nikoli ni dovolj. Še vedno jih pridobivam – večinoma od strokovnjakov v tujini, izjemna dodana vrednost pa so tudi izkušnje staršev nevrorazličnih otrok,« pove.

Širši javnosti je znana tudi kot ustanoviteljica in predsednica društva Izjemen.si, društva za pomoč in podporo nevrorazličnim posameznikom, njihovim družinam in širšemu okolju. Pred leti je o svojih bogatih nevrorazličnih izkušnjah začela pisati blog. Poleg tega, da je sama nevrorazlična oseba, je tudi mati treh nevrorazličnih otrok, ki imajo takšne in drugačne diagnoze v različnih kombinacijah avtizma (Aspergerjevega sindroma). Pogovarjali sva se o njenem življenju kot nevrorazlične osebe in tudi o vse večjem številu otrok s posebnimi potrebami. Izvaja diagnostično ocenjevanje, poleg tega je bila tudi članica Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.

Ob tem je zanimivo, da je pri 42 letih še vedno v fazi pridobivanja diagnoz. Kovačeva kobila je očitno res bosa, kot gre znani pregovor. »Pri 35 letih sem dobila uradno diagnozo razvojne motnje koordinacije oz. dispraksije. Sem tudi v fazi postopka diagnostike za avtizem (Aspergerjev sindrom), dodam lahko še samodiagnozo ADHD – motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo,« je povedala. Da je nevrorazlična, ve že dolgo. Težave so se prvič močneje izrazile v gimnazijskih letih, še posebno v četrtem letniku. »Nehala sem hoditi v šolo in posledično sem bila vodena zaradi intenzivnih težav na področju duševnega zdravja in šolske fobije. Očitno nisem bila ravno preprost primer za diagnostiko. Nihče takrat pri meni ni videl dispraksije in prav tako ne avtizma, pa sem opravila kar nekaj pregledov. Večkrat smo poskusili, da bi se vrnila k pouku, a ni šlo. Čeprav takrat še ni bilo Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je prinesel tudi možnost prilagojenega izvajanja programa, sem na podlagi izvidov in težav ter priporočila zunanje institucije, kjer sem bila v obravnavi, lahko imela prilagoditve. Šolala sem se od doma, četrti letnik opravila po izpitih, se samostojno pripravljala na maturo in jo nato pisala zunaj razreda s podaljšanim časom,« je pojasnila. Znanje pri njej nikoli ni bilo težava. Je zlata maturantka. (Se nadaljuje)