Jerneja Terčon s psičko, ki je tudi njena terapevtka.
Jerneja Terčon se je po uspešnem zaključku gimnazije vpisala na študij ekonomije, a hitro ugotovila, da ji tamkajšnje okolje ne ustreza. »Na maturi sem imela tudi ekonomijo in nemščino. Obe področji sta mi blizu – še posebno jeziki, ki jih govorim kar nekaj. Kljub temu sem po nekaj mesecih študij ekonomije pustila, saj se nisem dobro počutila v množici študentov. Iskala sem druge možnosti. Kot prostovoljka sem začela delati v dnevnem centru Dolfke Boštjančič v Šiški in že v istem študijskem letu obiskovala predavanja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani – takrat še na programu defektologija. Naslednje leto sem se potem vpisala na ta študij,« je pojasnila začetek svoje študentske poti, ki jo je zaključila z doktoratom iz specialne pedagogike.
Že med študijem se je veliko dodatno izobraževala, tudi izven fakultete. »Že kot študentka sem bila zaposlena v društvu Vilko Mazi na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana, kjer sem se med drugim usposobila za delo s posamezniki, ki jecljajo, ter se podrobneje seznanila z delom z otroki z motnjami v tekočnosti govora,« je predstavila le delček svojega študentskega udejstvovanja. Zavedala se je, da ji bodo vsa pridobljena znanja koristila na poklicni poti, kot se je izkazalo, pa tudi na osebni in starševski.
Ko so njenemu danes 14-letnemu sinu postavili diagnozo Aspergerjev sindrom, je začela razmišljati, da je zelo verjetno, da ga ima tudi ona. Poleg tega ima to diagnozo najmlajša hčerka, ki je tretješolka, starejša – petošolka – pa čaka na diferencialno diagnostiko. Sama uradno potrjene diagnoze Aspergerjev sindrom za zdaj nima. »Prisotnih imam veliko značilnosti. V prvi vrsti so to kompulzije, torej ponavljajoča se vedenja, dejanja ali misli, s katerimi želim zmanjšati tesnobo zaradi prisilnih misli. Imam zelo usmerjeno pozornost. Socialno nisem tako spretna, kot delujem na zunaj. Nimam potrebe po druženju in prijateljih. Imam nekaj izbranih prijateljic, s katerimi se večkrat slišim. Moj najboljši prijatelj je moj mož. Je gonilna sila naše družine in vsake toliko časa tudi oče samohranilec zaradi mojih pogostih odsotnosti tako na račun dela kot sporadične avtistične izgorelosti,« je opisala.
Z izgorelostjo se je srečala že štirikrat, nazadnje lani. »Trajala je kar devet mesecev. Poiskala sem pomoč. Obiskujem terapije v centru za duševno zdravje odraslih. Že prej sem bila v zasebni ambulanti vodena pri psihologinji, ki se ukvarja z osebami z motnjami avtističnega spektra.« Kot pravi, je izgorelost pri Aspergerjevem sindromu pogosta, prav tako sodi tudi med znake dispraksije, ki pa jo ima potrjeno. »Tudi v odrasli dobi so za nas zaželene prilagoditve, včasih celo nujne, da lahko vse zadano izpeljemo. Razumevanje tega pa ni samoumevno,« ugotavlja.
Glede na vse dosedanje izkušnje in tudi na dejstvo, da je iz stroke, se zaveda, kako pomembna je pri spoprijemanju z nevrorazličnostjo samoregulacija, torej uravnavanje samega sebe. »Pri tem mi največjo podporo nudi družina. Pomaga mi tudi sestavljanje lego kock. To je moj usmerjeni interes. Rada sem s psičko. Dobro se počutim tudi v programih pod okriljem združenja Bodi zdrav, pri izvedbi katerih sodelujem. Nadaljevala bom terapije pri psihologinji. Zdravil ne želim več jemati. Ko je najtežje, pa se odklopim od vsega – v prvi vrsti od družabnih omrežij, elektronske pošte ... Ne grem niti iz hiše. Delo me ne utrudi, izčrpajo pa me odnosi,« je še poudarila.
(Se nadaljuje)