Župan Bele Cerkve

K izjemnemu ugledu in premožnosti Majzljevih na prelomu iz 19. v 20. stoletje je pomembno pripomogla osebna ambicioznost posameznikov, a za njihov socialni vzpon je bila ključna zavestna poročna politika njihovih prednikov. Glej 'Ambiciozni Majzljevi' ter 'Dobre partije Majzljevih, 1. del'. Ko se je leta 1878 Antonija Anderlič (*1852) iz Bele Cerkve poročila s pet let mlajšim Francem Majzljem, je slednji svoje povzpetniške ambicije lahko uresničil le na podlagi njene bogate dediščine, ki se je snovala skozi več generacij pametnih porok. Že nevestin oče se je pametno poročil s Katarino Ruperčič (1830–1904) z velike kmetije v Beli Cerkvi 7 in tako razširil svoje premoženje. Njeni sestri Marija (*1817) in Urša (*1822) sicer nista podedovali očetovega premoženja, a je ta poskrbel, da sta se poročili na premožni kmetiji.

Zahvaljujem se dr. Anji Dular in Boštjanu Furlanu.

Vloga Franca Majzlja, ki je z izjemno prizadevnostjo dosegel premoženjski in politični vrhunec svoje rodbine (gostilničar, veleposestnik, župan, najuglednejši dolenjski vinogradnik), ki pa je bila ključno utemeljena v že poprej opisani pametni ženitni sestavljanki, postane še bolj zanimiva, ko je šlo za njegovo vlogo v poročanju mlade grofice in hlapca. Kot župan Bele Cerkve je nasprotoval grofu Margheri di Commandona, zadnjemu lastniku grada Otočec pred vojno, ko se je mlada kontesa Florenca želela poročiti z navadnim Ivanom Jordanom iz Draškovca pri Šentjerneju, kot piše zgodovinar Stane Granda v knjigi Zgodovina Šmarjete in Bele Cerkve.

O gospodarjih gradu je bilo slišati tudi marsikaj slabega, še zlasti če so se preveč zanimali za mlada dekleta. Razširjene so bile zgodbe o nezakonskih otrocih in odpravninah njihovim materam, največkrat v obliki manjše kmetije ali večje vsote denarja. Običajno so ljudje znali povedati kaj dobrega o graščakinji, še zlasti, če je bila botra revnim otrokom ali pa jim je ob praznikih in slabih letinah, ujmah ali nesrečah kakorkoli pomagala.

Ko si je ena od hčera grofa Margheri di Commandona (roj. 1831, v Ljubljani), Florenca, izbrala postavnega in pametnega hlapca Ivana Jordana za soproga, pa je njen oče poskušal vse, da bi to preprečil. Napotil se je k županu Francu Majzlju in ga prosil, naj izda uradno mnenje, da je nezaželeni izbranec hčere nenormalen. Majzelj je vzrojil. Zelo grobo in tako glasno, da je iz »ekstra cimra« odmevalo po vsej hiši, je grofu zatrjeval, da on Jordane osebno pozna, da so zdravi in umni ljudje in da takega lažnega spričevala od njega zaman pričakuje. Kot zagretemu narodnjaku je šlo Majzlju verjetno predvsem v nos, da želi Italijan ukazovati Slovencu, saj se je do svojih deklet obnašal podobno kot grof. Mlada grofica Florenca se je 14. maja 1903 (nekaj let po smrti očeta) kljub temu poročila v Draškovec in s tem izgubila plemiški naziv.

Franc Majzelj enakih vatlov ni priznaval, ko je šlo za njegove hčere. Od njih in zanje je zahteval le najboljše, vse z namenom za nadaljnji socialni vzpon. Poslal jih je v meščansko šolo, Franjo celo v Gradec. Priskrbel jim je izobražene ženine, Jožici in Franji sodnika, Tončki pa zdravnika. O tem, da bi se katera izmed hčera smela omožiti s hlapcem, ni bilo govora. Predpostavljam, da je lastne ambicije po socialnem vzponu postavljal pred legitimno željo grofa, ki mu je morda celo zavidal njegov stan ter po njem hrepenel.