Zvezde so se kar poravnale

»Sestra Franja je bila na zunaj izjemno družabna in priljubljena, a se žal ni nikoli poročila. Globoko v duši se je bala, da bi naletela na 'psihota', kakršen je bil oče.«

Nada takole nadaljuje svojo precej nenavadno zgodbo: »Največjo smolo v življenju je imela srednja sestra Jožica. Skoraj štirinajst let so jo blizu in daleč poznali kot zelo uspešno advokatko. Ženske, ki so bežale iz nasilnih družin, je zastopala na sodišču celo brezplačno ali pa za zelo majhen honorar. Potem pa je ena od njih naredila samomor. V poslovilnem pismu, ki ga je poslala sestri, je napisala, da je bilo življenje z nasilnim možem zelo težko, brez njega pa še težje. Tragični dogodek je sestro tako potrl, da je padla v depresijo, ki se je vlekla več let. Ko je ob izdatni Franjini pomoči prišla k sebi, se je zaposlila v eni od trgovin. Našla si je tudi partnerja, ki je imel sicer dva otroka iz prvega zakona, vendar je vse do zadnjega (umrla je lani) odklanjala, da bi z njim zaživela v skupnem gospodinjstvu.

No, moja osebna zgodba je precej drugačna. Spominov na pekel, v katerem smo odraščale, nisem tlačila v svojo dušo, saj sem o težavah, ki smo jih imele in jih tudi bolj ali manj uspešno premagovale, z lahkoto govorila na glas. Nekaj časa sem celo mislila, da bom napisala knjigo, pa sem bila zato prelena. Moram pa reči, da me še danes zabava, ko ljudem razlagam, na kakšen način smo sestre skrbele druga za drugo, da smo lahko doštudirale. Največkrat mi ne verjamejo.

Nekaj pa moram reči: nikoli nisem bila lahkoverna! Ko so se po letu 1992 pojavile prve odmevne piramidne sheme, ki so obljubljale sto- ali celo dvestoodstotne donose v nekaj mesecih, me enkrat samkrat ni premaknilo, da bi sodelovala. Med ljudmi, ki sem jih poznala, jih je bilo kar nekaj, ki so bankrotirali tako finančno kot tudi moralno.

Ko sem leta 1976 pri Franji spoznala njenega sošolca Marka, sem že ob prvem stisku roke vedela: ta ali nobeden. Tudi on je čutil enako, a sva bila oba preveč sramežljiva, da bi to si upala priznati. Tudi on je imel za seboj težko otroštvo, saj mu ob mami samohranilki ni bilo lahko.

Minila so leta, preden sva se spet srečala.

Ne vem, kako je danes, a v 90. letih so bili absolventski izleti zelo priljubljeni. Nekoč sva z Markom, takrat je že predaval na fakulteti, čisto slučajno trčila drug v drugega pred pošto v Ljubljani. Povedal mi je, da so ga njegovi absolventi povabili s seboj v Španijo, njega pa ne mika iti z njimi, ker nima spremljevalke. 'Pa mene vzemi,' sem se mu ponudila v smehu. Malo je zazijal, ne nazadnje sva se komaj poznala. Še danes ne vem, zakaj me je zamikalo, zakaj sem sploh kaj zinila. Morda me je bilo strah, da ga nikoli več ne srečam. Me je, sivo miško, po drugi strani, privlačila precej drzna pustolovščina, ko si je študentarija še zadnjič dala duška? Ni mi bilo žal, da sem se za deset dni rešila svojega precej enoličnega in dolgočasnega življenja. Imeli smo se božansko. Pot do Coste Brave je trajala več kot 24 ur. Na avtobusu se je kadilo, igralo karte, prepevali smo komade skupin, ki so bile takrat popularne: Bijelo dugme, Parni valjak in Queen. Na mejnih prehodih so bile stroge in mučne kontrole, kako je fantom uspelo skriti na litre slivovke po avtobusu, mi še danes ni jasno. Z Markom sva se držala bolj zase, drugi pa so komaj čakali, da osvojijo priljubljeno diskoteko Tropics v Lloret de Maru. Pod romantičnimi španskimi zvezdami je bil potem spočet najin prvi otrok. Ni me sram priznati, a kljub skoraj štiridesetim letom sem bila še zmeraj devica. Že pred poroko sva sklenila, da bova živela skromno, a duhovno bogato življenje. Hišo, ki sva jo kupila, sva 'spremenila' v bogato knjižnico. Za svoje tri sinove, ki so se rodili v treh letih, sva želela že ob rojstvu varčevati v želji, da jim omogočiva čim boljšo izobrazbo. Za žepnino in šolske potrebščine pa so si morali denar prislužiti sami.

Leta 2000 je v svoji duhovni in fizični odmaknjenosti umrla mama. Soseda jo je našla tretji dan po njeni smrti. Moja naloga je bila, da žalostno novico sporočim očetu, a ga žal nisem našla na naslovu, ki je bil zapisan v mamini beležnici. Me je pa čez kakšen teden poklical polbrat – z njim sem takrat govorila prvič v življenju – ter mi povedal, da je oče v domu za starejše ter da si želi preostanek življenja preživeti v domačem okolju. Z Markom sva ga šla obiskat. To sem čutila kot dolžnost, četudi mi on ni bil mar in ga že skoraj dvajset let nisem videla. Ženska, s katero je živel, je bila temnopolta in lahko si samo predstavljate, kako sem bila presenečena, ko sem zagledala polbrata pred seboj! Klaus mi je bil že od prvega trenutka naprej simpatičen. Redne, zelo tople stike imava še danes. Z očetom pa je bila druga pesem. Bil je že malo senilen, vseeno pa je mislil, da me bo maltretiral na enak način, kot je vse življenje mamo. Ko je uvidel, da mu to ne bo uspelo, je tako meni kot Franji prepovedal obiske. Umrl je star skoraj sto let. Šele ko ga ni bilo več, nam je Klaus zaupal, kako težko življenje sta imela z mamo. Kadar se je odpravil v Slovenijo, je mamo celo privezal za mizo v kuhinji, on pa je moral paziti nanjo. Zanimivo je bilo, da so v tovarni, kjer je delal, enega od proizvodnih obratov poimenovali po njem, ker so ga tako cenili. Od kod mu ta dvojna, precej sporna osebnost? Nikoli ne bomo izvedeli.« (Konec)