Čezmejno o dvojezični predšolski vzgoji

Celovec – Kje so pomanjkljivosti dvojezične predšolske vzgoje na Koroškem, kaj bi kazalo storiti, da bi bilo bolje urejeno tudi to področje in kako je urejena dvojezična predšolska vzgoja v Sloveniji, kjer živita madžarska in italijanska narodna skupnost, so bile osrednje teme čezmejnega omizja, ki ga je v okviru projekta Lingua v začetku julija v Celovcu organizirala Mohorjeva. Udeležba sodelujočih je bila na visoki ravni. Poleg predstavnikov partnerjev v projektu Lingua so se omizja, ki ga je vodil direktor Mohorjeve družbe dr. Karl Hren, udeležili generalna konzulka Republike Slovenije v Celovcu Maja Balant Slobodjanac, državna sekretarka v Uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch s sodelavci, Roman Verdel, poslovodja zasebnega vrtca Jaz in ti v Borovljah in predsednik dvo- in večjezičnih vrtcev na Koroškem, član koroške deželne vlade, pristojen za predšolsko vzgojo, mag. Peter Reichmann, predstavniki slovenskega ministrstva za vzgojo in izobraževanje in župan dvojezične občine Globasnica Bernard Sadovnik.

O vsebini pogovornega omizja smo se pogovarjali z organizatorjem, direktorjem Mohorjeve družbe iz Celovca dr. Karlom Hrenom.

Dr. Hren, omizje je bilo pomembno dejanje v okviru projekta Lingua. Udeležba je bila pestra, resnično čezmejna, in tudi strokovna.

Posvetovanje je bilo 3. julija. Poleg projektnih partnerjev projekta Lingua in predstavnikov slovenske manjšine sta sodelovala tudi pristojni oddelek koroške deželne vlade za izobraževanje ter slovensko ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Še posebej smo bili veseli, da se je sestanka udeležil tudi član koroške deželne vlade, pristojen za predšolsko vzgojo, mag. Peter Reichmann.

Na čezmejnem omizju o dvojezični predšolski vzgoji v Celovcu so sodelovali predstavniki partnerjev v projektu Lingua, zastopniki slovenske manjšine in predstavniki koroških in slovenskih ministrstev, odgovornih za vzgojo in izobraževanje. / Foto: Mohorjeva Celovec

Kateri so bili glavni poudarki in ugotovitve omizja? Bi bilo treba najprej zagotoviti finance in usposobiti ter bolje plačati vzgojiteljski kader?

Glavni poudarek je bil na predšolskem izobraževanju. Na Koroškem je manjšinskošolska zakonodaja dokaj dobro urejena. Pri predšolski vzgoji pa z izjemo zakona o skladu za financiranje zasebnih dvojezičnih vrtcev zadeve v veliki meri zakonsko niso urejene! Cilj sestanka je bil, da se opozori na to veliko pomanjkljivost in da se je treba zgledovati po slovenski ureditvi za italijansko in madžarsko manjšino.

Mohorjeva družba je prva na Koroškem začela dvojezično predšolsko vzgojo od jasli do ljudske šole. Se je od takrat do danes kaj spremenilo na bolje? Danes je na Koroškem že enajst dvojezičnih vrtcev.

Posebnost Mohorjeve je, da iz ene roke ponuja otroške jasli, vrtec, ljudsko šolo in popoldansko varstvo. To ponudbo mi ponujamo šele od leta 2020 naprej. Pred tem v Celovcu ni bilo otroških jasli. Jasli manjkajo v številnih dvojezičnih občinah na Koroškem. V številnih občinah pa tudi ni dvojezičnih vrtcev. V zadnjih desetih letih je bilo ustanovljenih enajst zasebnih vrtcev, ki so zapolnili vrzel, ki je nastala zaradi nepripravljenosti občin za ustanovitev dvojezičnih vrtcev. Sedaj lahko ugotavljamo, da poleg petih občin, ki imajo ustrezno dvojezično predšolsko vzgojo, tudi druge želijo razširiti to ponudbo. Dežela Koroška jih skuša s posebnimi podporami pri tem spodbujati, vendar je glavni problem pomanjkanje dvojezičnega kadra. Ta pa nastaja zaradi tega, ker ni nikjer zakonsko določeno, kaj sploh je dvojezični vrtec, in zato tudi ni definiran poklicni profil dvojezične vzgojiteljice. Slovenija ima zaradi dodatne jezikovne kvalifikacije za dvojezične vzgojiteljice razne denarne bonifikacije. Te bi bile potrebne tudi na Koroškem!

Je dvojezična predšolska vzgoja tudi priložnost, da se otrok za prihajajoča odraščajoča leta nauči živeti v različnosti jezikov in kultur ter medsebojnega spoštovanja?

Seveda. Poleg same jezikovne kvalifikacije je prisotnost dveh jezikov seveda pomembna tudi za medsebojno spoštovanje in medsebojno spoznavanje. Sobivanje različnih jezikov in kultur je bilo v preteklosti v številnih evropskih regijah povsem običajno. Šele nacionalizem 19. in 20. stoletja je želel imeti nacionalno in jezikovno čim bolj homogeno državo in je zato sistematično izključeval manjšinske jezike in kulturo. V nekaterih regijah delajo to še danes, v številnih pa so se iz napak preteklosti marsikaj naučili in vidijo v prisotnosti domačih avtohtonih manjšin obogatitev in znaten prispevek k enkratnosti vsake regije.