Čudež na Nilu z gorenjskim misijonarjem

Kranj – Oba muzeja sodelujeta pri raziskavah in načrtnem dokumentiranju stikov Gorenjcev z neevropskim svetom v obdobju med letoma 1800 in 1950. Kot že v preteklosti sta tudi tokrat moči združila Alenka Pipan Mubi iz Gorenjskega muzeja in dr. Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja.

V središču pozornosti tokratne razstave je Janez Kocijančič (1826–1853), katoliški misijonar in nepogrešljivi sodelavec dr. Ignacija Knobleharja (1819–1858) v srednjeafriškem katoliškem misijonu. Mladi duhovnik Janez (Nepomuk) Kocijančič, ki je izhajal iz znane kamnoseške družine s Črnivca pri Brezjah, je bil povabljen v Knobleharjevo ekipo in je septembra 1851 v Aleksandriji prvič stopil na afriška tla. V Kairu so kupili lastno ladjo za potrebe misijona. Tako imenovana dahabija je bila štirideset metrov dolga in sedem metrov široka ladja, ki so jo krstili z latinskim imenom Stella Matutina (Jutranja zvezda) in z njo zapluli proti jugu Egipta ter naprej v Sudan.

Knoblehar je ladjo zaupal Kocijančiču, ki je skupaj s pomočjo dveh rojakov, Antona Knavsa in Otona Trabanta, ter s stalno zaposleno posadko začel smrtno nevarno plovbo proti toku slovite svetovne reke. Pogumni in sposobni 25-letni mladenič iz Gorenjske je vztrajno kljuboval mogočni reki in po več kot treh mesecih z ladjo priplul v domači misijonski pristan. Velik podvig je bilo plutje ladje proti toku, saj je ladja preko brzic in tako imenovanih kataraktov sredi 19. stoletja uspela premagati kar 360 metrov nadmorske višine. Plovba je bila zelo zahtevna in pravi čudež tistega časa.

Kocijančič oziroma Abuna Hanna (naš oče Janez), kot so ga klicali domačini, je umrl 25. novembra 1853 v starosti 27 let. Pokopali so ga na misijonskem vrtu v Kartumu.

Razstava, na kateri so ogled tudi nekateri predmeti iz tega dela Afrike, bo na ogled do 14. junija, o njej pa bomo več zapisali tudi v eni prihodnjih številk Gorenjskega glasa.