Ema Klinec: »Pretehtalo je počutje«

Ljubljana – Konec pomembnega poglavja v svojem življenju je Ema Klinec, 28-letna smučarska skakalka iz Poljan, članica SSK Norica Žiri, sporočila 9. novembra na novinarski konferenci pred začetkom nove sezone, ki se bo s tekmami svetovnega pokala začela 20. novembra v Lillehammerju na Norveškem. Z 31. posamičnimi uvrstitvami na zmagovalni oder je za Niko Prevc druga najuspešnejša Slovenka. V pogovoru je spregovorila o razlogih za konec, najlepših trenutkih kariere, težkih preizkušnjah in načrtih za prihodnost.

Odločitev za konec vaše kariere je bila za marsikoga presenečenje, še posebej po tako uspešnem poletju. Kdaj se je začela plesti v vaši glavi?

Da sem bila zares pomirjena z odločitvijo, da bi nehala, je bilo že pred slabima dvema letoma, po tekmi v Lahtiju ob zaključku sezone 2025. Bila sem tretja in dobila veliko energije za naprej. Tista tekma mi je bila res za dušo. Celo sezono sem v skokih zelo uživala, čeprav rezultati morda niso bili na najvišji ravni, sem pa bila trikrat na stopničkah. V zadnjem obdobju pa je bilo razmišljanje o koncu nekoliko intenzivnejše, že pred poletnimi tekmami. Letošnje poletje je bilo z vidika skokov in telesne pripravljenosti vrhunsko. Ko sem videla, da sem znova sposobna tako dobro funkcionirati, sem začela razmišljati, da je morda vse skupaj lepo zaključeno. 

Prav zato je bilo vaše slovo toliko bolj nepričakovano. Zdelo se je, da ste po vseh zdravstvenih težavah spet tam, kjer ste želeli biti.

Res je. Toda počutje je pretehtalo. Rezultati so bili zelo dobri, forma je bila, vendar sem morala poslušati tudi sebe. Moj cilj je bil predvsem, da se fizično dobro pripravim in postanem konstantna. Še vedno sem se pripravljala na odhod v Lillehammer. Tudi v ekipi veliko ljudi ni vedelo, da razmišljam o koncu. Potem pa sem si po Klingenthalu, po koncu poletne sezone, vzela čas. Na skakalnico nisem več šla, kondicijo pa sem seveda ohranjala in jo nameravam še naprej. Že toliko let sem bila tako zelo vpeta v šport. Ves čas sem dajala 100 ali 110 odstotkov. Enkrat je treba zaključiti. In začutila sem, da je prišel ta trenutek.

Ste ob naznanitvi konca kariere začutili predvsem olajšanje?

Ko sem o tem javno govorila pred vsemi, je bilo kar težko. To je neka nova, nenavadna situacija.

Če se ozrete na svojo kariero, kaj postavljate na prvo mesto?

Mislim, da je to še vedno Vikersund. Morda celo tisti prvi polet prek 200 metrov, ko sem pristala pri 203 metrih. To je bilo nekaj posebnega. Na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu leta 2021 pa je bil moj nastop res nekaj mojega. Velikokrat se o tem pogovarjam z družino, ki je ves čas spremljala mojo kariero. Vsi se lahko strinjamo, da sta bila takrat tista dva skoka za naslov svetovne prvakinje zares popolna. 

Za velikimi trenutki se skriva tudi ogromno odrekanja. Kaj vam je športna pot dala, če odmislite rezultate in medalje?

Predvsem trdo delo, vztrajnost, skromnost in potrpežljivost. Pa tudi spoznanje, da če v nekaj verjameš in za to delaš, je ponavadi vse poplačano.  Hvala domačim in prijateljem, ki so bili ob meni tudi takrat, ko je šlo težje. Hvala mojemu klubu SSK Norica Žiri, trenerjem, strokovnim ekipam, sotekmovalkam, Smučarski zvezi Slovenije in sponzorjem. Hvala tudi vsem, ki ste spremljali moje skoke in držali pesti zame. Veliko mi pomeni, da ste bili z mano na tej poti. Ko sem začela skakati v Žireh, si nisem znala predstavljati, kam vse me bodo skoki pripeljali. Danes pa mi je lepo videti, da lahko punce, ki začenjajo zdaj, že ob prvih skokih sanjajo tudi o poletih.

Kaj je bilo v vseh teh letih najtežje?

Mislim, da je vedno težko. Ko pridejo lepi trenutki, uspehi in rezultati, se ves trud nekoliko zabriše. Toda v življenju ni nič z rožicami posejano. Ne morem izbrati eno samo obdobje ali trenutek, ko mi je bilo najtežje.

Niste imeli priložnost leteti v Planici. Vam je za to žal?

Vse imaš težko. Če ves čas gledaš na to, česa nimaš, pozabiš na vse, kar imaš, in lahko izgubiš tla pod nogami. Seveda bi bilo lepo, ni pa to zame neka tragedija.

Kako so vašo odločitev sprejeli najbližji, družina in ljudje v klubu?

Veliko ljudi za to ni vedelo, tudi v ekipi ne. Pripravljala sem se še za Lillehammer, je pa potem nekaj stvari pretehtalo, zato je bila odločitev za nekatere sveža, a ima podlago že kar nekaj časa. S klubom in ljudmi, ki so mi blizu, smo se o tem pogovorili. Poznajo me in vedo, kako razmišljam. 

So vas v vodstvu panoge prepričevali, da bi še vztrajali?

Pogovorili smo se, predstavili smo mnenja. Ponudili in naredili so zame vse, kar je bilo mogoče. Imamo res dober sistem. Zadovoljna sem z odzivom in hvaležna.

Torej ni nobene želje po vrnitvi na skakalne tekme?

Ne. Cilj zagotovo ni, da bi se še vrnila. Želim si odpreti novo poglavje. Nekatera vrata se ti zaprejo, druga pa odprejo. Upam, da se mi bo odprlo čim več novih.

Se v smučarskih skokih vidite v kakšni drugi vlogi?

To bo pokazal čas. Zagotovo bo vse skupaj še prišlo za mano. Smučarski skoki so nekaj, kar imam res trdno v srcu. Bomo videli, kam me bo odneslo. Nikoli ne reci nikoli, tudi glede trenerske poti ne. Bi si pa rada pustila odprtih več možnosti. Najprej potrebujem nekaj časa zase.

Imate že predstavo, kaj boste počeli v prihodnje?

Imam določene načrte, ki jih za zdaj še ne bi delila. Dela je veliko.

Ena od poti je tudi psihologija. Diplomo že imate, zdaj nadaljujete magistrski študij?

Tako je. Diplomo imam, uradni prevzem me čaka 5. decembra. Sem že v prvem letniku magistrskega študija.