Sto let od povodnji, ki je odnesla gledališče

Mojstrana – Konec septembra leta 1926 so Gorenjsko prizadeli izjemno močni in dolgotrajni nalivi. Narasli hudourniki in reke so povzročili veliko škode, številni prebivalci pa so ostali brez domov. Pod Triglavom je razdivjana Bistrica odnašala mostove, hiše in drugo infrastrukturo. Med največjimi izgubami za kulturno življenje krajev je bilo uničenje Sokolskega doma oziroma gledališke stavbe v Mojstrani, ki je stala med reko Bistrico ter območjem današnjega doma reševalcev in gasilskega doma. Spominsko slovesnost 8. novembra je vodil novinar, igralec in glasbenik Marsel Gomboc, ki je poudaril, da bi zgodba o podrtju mojstranskega gledališča brez ohranjenih zapisov in spomina prednikov zlahka utonila v pozabo. Na tragično usodo nekdanjega kulturnega središča ga je opomnil domačin, pedagog in svetovni popotnik Tomaž Pšenica.

Na prostoru nekdanjega gledališča se je zbrala množica domačinov. / Foto: Tina Dokl

Dogodek takrat ni pomenil zgolj izgube stavbe. V prvi polovici 20. stoletja je bilo gledališče eden ključnih stebrov družbenega in kulturnega življenja na Dovjem in v Mojstrani. Krajani so skozi igre, predstave in društveno dejavnost ohranjali slovenski jezik, narodno zavest ter medsebojno povezanost. Katoliško prosvetno društvo je imelo pod svojim okriljem zelo močno dramsko skupino – Orle –, ki je redno uprizarjala igre z versko, zgodovinsko in poučno vsebino. »Mojstrana je bila zaradi cementarne, industrije in železnice delavsko precej napredno okolje, zato se je kmalu razvil tudi močan nasprotni tabor. Ustanovljeno je bilo Izobraževalno društvo Triglav, ki je predstavljalo liberalno-napredno stran in je delovalo v Sokolskem domu kot Sokoli. Tudi to društvo je imelo zelo aktivno dramsko sekcijo. Uprizarjali so predvsem sodobnejše, socialne in narodno-prebudne drame (npr. Cankarja, Finžgarja) ter s tem tekmovali s prosvetnim društvom,« Nina Luks Šuvak prebere zapis iz knjige Franceta Voge o nastanku in razvoju Mojstrane. »Društvi sta bili v nenehni, a zdravi kulturni tekmi. Če so Orli pripravili uspešno igro za božič, so Sokoli pripravili svojo premiero za pust ali pomlad. Krajani so tako imeli priložnost gledati izjemno veliko število predstav, v igralskih vrstah pa je sodelovala skoraj vsa mladina iz vasi,« je dodala tamkajšnja igralka Tanja Podrekar.

Po uničenju gledališča so krajani iskali novo lokacijo za kulturno dejavnost. Predlaganih je bilo več možnosti, od območja na Prodih do prostora ob današnjem spomeniku Jakobu Aljažu, na koncu pa je obveljala zamisel o skupnem gledališču za Dovje in Mojstrano na tako imenovanem farovškem vrtu. Danes gledališko tradicijo uspešno nadaljuje domače Kulturno-umetniško društvo Jaka Rabič Dovje - Mojstrana.

Spominska slovesnost se je zaključila z metom šopka v reko Bistrico in Marselovimi besedami: »V spomin in opomin, da je narava vedno močnejša od nas, pa da bi nam Bistrica v prihodnosti prinašala veselje in svežino.«