Kaj pa, če se zgodi zares?

Škofja Loka, piše se četrtek, 15. oktober 2026. Ura je 15.35. Vožnja po polžje skozi Podpulfrco, mimo upravne enote, po klancu in Spodnjem trgu do starega Petrola, mimo novega Petrola, Spara, do krožišča Stari dvor. Obrazi voznikov so stoični, deluje, kot da mirno prenašajo zastoj, ki se dogaja zavoljo reševalne vaje v predoru Sten. Več kot deset let je že od njegovega odprtja, hujše nesreče na srečo v njem še ni bilo. Tisti, ki se dnevno vozimo skozenj, se zavedamo, kakšno razsvetljenje se je zgodilo, ko se je odprl. Kot bi bilo včeraj, se spominjam dne, ko sem se prvič peljala skozenj. Nov svet. Vožnja iz Škofje Loke domov se je skrajšala za tričetrt.

In potem je prišel prejšnji četrtek. Na velikem zvonu je bilo obešeno, da bo na ta dan od 13. do 22. ure predor Sten zaradi vaje zaprt. Verjamem, da se je našla kakšna duša, ki tega ni vedela, ne morem soditi po sebi, ki sem. So se pa našli tisti, ki so že nekaj dni pred vajo negodovali, češ kakšna gneča bo spet skozi mesto. In uresničilo se jim je. V zadnjih desetih letih je, navkljub temu, da živimo v časih zelenega prehoda, število avtomobilov na cestah več kot očitno precej naraslo. Včasih je vožnja skozi mesto ob prometni konici trajala največ 15, redko 20 minut, v četrtek bogate pol ure.

Ampak – kaj je to v primerjavi s tem, da so udeleženci vaje v predoru Sten preizkušali znanje in sposobnosti, kako bi posredovali v primeru množične nesreče? Kaj je enkrat po dolgih letih to, da se nekaj deset minut vozimo skozi mesto, v primerjavi s tem, da nam lahko v najhujšem primeru hude nesreče v predoru nekdo reši življenje? Je sploh kdo od tistih, ki so negodovali, godrnjali, pisali po družbenih omrežjih in bentili nad tem, zakaj vaja ni bila v soboto ali nedeljo, pomislil na to, kako hvaležen bi bil, ko bi ga potegnili iz dima, krikov, nemoči?

Priznam, vznemirilo me je. Ko sem videla zapise, odzive, jezo in pametovanja o tem, kako neprimeren termin je bil izbran za vajo. Ali nesreče izbirajo termin? Vsakdo, ki je že kdaj stal v koloni, ko se je zgodila nesreča s smrtnim izidom, ve, da se je čakalo tudi po tri, štiri ure, da se je promet ponovno sprostil. Če je v četrtek kak otrok zamudil na trening ali v glasbeno šolo, sem prepričana, da to ni bila tako velika škoda, ne zanj ne za starše.

Je res toliko vredno, da pridemo na cilj pravočasno? Ali se je morda vredneje zamisliti nad tem, da če nam huda nesreča to prepreči, kako pomembno je, da pravočasno do nas pridejo tisti, ki nam lahko pomagajo, da preživimo? V predoru je dostop reševalnih ekip do ponesrečencev še mnogo težji in samo hvaležni smo jim lahko, da se urijo tudi za takšna reševanja.