Kršitve pravic se ciklično ponavljajo

Mnoga podjetja se danes soočajo s pomanjkanjem delovne sile. Ali povečano povpraševanje po delavcih rešujejo z izboljševanjem pogojev dela ali predvsem z uvozom tuje delovne sile?

Danes je res največji problem, s katerim se soočajo delodajalci, pomanjkanje delovne sile, in to v vseh panogah. Kot zaznavamo v praksi, je najpogostejša rešitev, ki se je poslužujejo delodajalci ob pomanjkanju delavcev, zaposlovanje tujih delavcev. Za zdaj se s tujimi delavci še nekako uspe zapolniti vrzel na področju kadrov. Vsekakor pa imamo globlji problem, ki ga tudi s tujci ne bomo mogli prav dolgo reševati. Ocenjujemo, da bo potrebno prestrukturiranje načina dela in prilagajanje demografskim kazalnikom.

Prav pri tujih delavcih v zadnjem času prihaja do največ kršitev delovne zakonodaje. Kako to preprečiti oziroma izboljšati položaj teh delavcev, ki se verjetno niti ne zavedajo vseh svojih pravic?

Pri preprečevanju kršitev je najpomembnejša visoka kultura zavedanja, da so zaposleni, še posebno zadovoljni zaposleni, ključni za uspeh družbe. In v takih podjetjih, ki jih ni tako malo, je vzpostavljeno redno sodelovanje z zaposlenimi. Delavce sproti obveščajo in seznanjajo z vsemi pomembnimi zadevami, vezanimi tako na poslovanje družbe kot na pravice in obveznosti zaposlenih. Tam, kjer tega zavedanja ni, pogosteje prihaja do večjih kršitev pravic delavcev na splošno, ne samo tujih. Položaj tujih delavcev se vseeno nekoliko izboljšuje in je v veliki meri odvisen od seznanjenosti delavca z našo ureditvijo in z našim sistemom delovnih razmerij že pred samim prihodom v Slovenijo. Veliko informativnih točk zagotavlja država, številne informacije pa pridobijo tudi prek delodajalcev ali sindikatov. Tujcem so zagotovljene številne delavnice, tečaji slovenščine in različni ukrepi za integracijo, druga stvar pa je, ali se tega tudi poslužujejo.

Kako se po vašem mnenju spreminja pogajalska moč delavcev v času pomanjkanja kadra?

Delavci se počasi začenjajo zavedati, da imajo bistveno večjo moč, kot je to veljalo v preteklosti, ko je bilo kadra več. Zavedajo se, da so za delodajalca skoraj nepogrešljivi in zato v odnosu do delodajalca nastopajo bolj samozavestno. Lažje izrazijo svoje želje, lažje postavijo meje, kaj je zanje sprejemljivo in kaj ne, in vsaj nekateri brez težav zahtevajo višje plačilo za delo. Zavedajo se, da če bodo razmere postale neustrezne, bodo pač zamenjali službo. Pravijo, da ko enkrat zamenjaš službo, naslednjič ni več težko. Pogosto se v praksi dogaja, da se delavci odločijo za odpoved pogodbe, potem pa jim delodajalec brez težav ponudi tudi bistveno višjo plačo, kar pred podajo odpovedi nikakor ni bilo mogoče. Stopiti je treba iz cone udobja, premagati začetni strah, potem pa se pokaže, koliko je delavec v resnici vreden. Pogosto se dogaja, da imajo delavci, ki se na novo zaposlujejo, neprimerljivo boljše izhodišče za uveljavljanje svojih želja, tudi višine plače, kot že zaposleni delavci. To je sicer neenako obravnavanje delavcev, kar ni v skladu z zakonom in na kar sindikati vsakodnevno opozarjamo.

S katerimi kršitvami delavskih pravic se danes najpogosteje srečujete sindikati na Gorenjskem?

Tako kot drugod po državi lahko na podlagi izkušenj sindikatov iz podjetij in ugotovitev inšpekcij rečemo, da se kršitve v veliki meri ponavljajo in so precej klasične. Najpogosteje gre za kršitve glede plačila za delo, kot je zamujanje z izplačilom, nepravilno izplačilo plač in dodatkov, neplačane nadure ali izplačila »na roke« ter nepravilnosti pri izplačilu regresa in drugih prejemkov. Potem sledijo kršitve, vezane na delovni čas, kot so nepravilno evidentiranje delovnega časa, prikrivanje nadur ali presežkov ur ter kršitve pravice do odmora in počitka. Še vedno je precej kršitev na področju zagotavljanja varnega in zdravega dela. V zadnjem obdobju povečano zaznavamo diskriminacijo, trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu ter različne pritiske na delavce. Pogosto pa naletimo tudi na nezakonite oblike dela, kot je delo na črno ali navidezne pogodbe ter zlorabe študentskega in agencijskega dela. Ne gre toliko za pomanjkljivo zakonodajo, ampak za njeno šibko izvajanje, strah delavcev in prenizko tveganje za delodajalce. Zato se iste kršitve ciklično ponavljajo – tudi v regijah z relativno nizko brezposelnostjo, kot je Gorenjska.

Ali so kolektivne pogodbe in minimalna plača še vedno učinkoviti mehanizmi zaščite delavcev?

Zadnja leta opažamo občutno manjši interes delodajalcev za dogovarjanje glede višje ravni pravic na panožnem nivoju. Delodajalci se ne želijo zavezati, da bodo izplačevali nekaj, česar jim po zakonu ni treba. Opažamo trend, da se o vsaki zadevi odločajo sproti, glede na trenutne okoliščine in situacijo, v kateri je podjetje. Delodajalci izplačajo le še tisto, kar država določi z zakonom kot obvezno izplačilo. Če samo pogledamo zadnji primer iz decembra lani, to je izplačilo zimskega regresa – če bi bilo izplačilo samo možnost, in ne obveza, zimskega regresa v večini podjetij ne bi bilo. Enako je z minimalno plačo. Če država ne bi posegla z zakonom v najnižji znesek plače, ki jo ima delavec pravico prejeti za opravljeno delo, bi na najnižje plačanih delovnih mestih delavci še vedno prejemali plače nižje od 1000 evrov. Zakoni so absolutno edini učinkovit mehanizem zaščite.

Kaj pa iščejo mladi, ko vstopajo na trg delovne sile, s čim jih lahko delodajalci privabijo?

Mladi imajo druge prioritete, kot so jih imele pretekle generacije. Zanje je bistveno, da si lahko vsaj deloma tudi sami prilagajajo delovni čas. Delo od doma ali na daljavo je zelo priljubljeno in številni zaposlitve pogojujejo tudi z določeno fleksibilnostjo pri delovnem času in delom od doma. Poleg tega je za mlade zelo pomembno, da v svojem delu vidijo smisel. Ne gre samo za to, da zaslužijo denar za svoje življenje, pač pa je nujno, da uživajo pri svojem delu, da je njihovo delovno okolje zanje podporno, da se dobro razumejo s sodelavci in da imajo možnost na različne fleksibilne načine usklajevati svoje poklicno in zasebno življenje. Če se v delovnem okolju ne bodo počutili dobro, bodo službo takoj zamenjali in ne bodo, tako kot njihovi starši, malo potrpeli, da se bodo razmere izboljšale. Bolj se znajo postaviti zase in za svoje pravice in se ne bojijo izpostavljati. To štejem kot zelo dobro lastnost. Mladi so vedno gonilo napredka in predstavljajo smer, v katero se pomika razvoj naše družbe. Delodajalci, ki se jim bodo znali približati in bodo razumeli njihove potrebe in jih tudi upoštevali, bodo imeli bistveno boljše izhodišče za pridobivanje novih mladih kadrov.

Kako razširjene so prekarne oblike dela med mladimi in katere panoge izstopajo ter kakšne posledice ima to za dolgoročno socialno varnost mladih?

Kot sem že omenila, imajo mladi zelo radi fleksibilnost in možnost, da sami vplivajo na delovni čas in na to, koliko bodo delali. Prekarne oblike dela mladi razumejo kot fleksibilne oblike, ki jih ravno zaradi njihove mladosti ne motijo. Veliko se jih odloča za opravljanje dela preko različnih spletnih platform ali pa delajo kot samostojni podjetniki. Uživajo v tem in radi preizkušajo različne nove oblike dela ter nimajo občutka, da so jim s tem kršene njihove osnovne pravice iz delovnega razmerja. Do problema pride kasneje, ko se odločajo za družino ali ko zbolijo. Takrat je njihova socialna varnost močno ogrožena. V takih situacijah se morajo znajti sami in takrat nastane problem. Sindikati opozarjamo na to in se borimo za ureditev različnih oblik dela in za izenačitev pravic iz vseh oblik dela z delovnim razmerjem.

Kakšno sporočilo bi ob prazniku dela namenili delavcem?

Globalno smo priča več vojnam in različnim krizam, ki vplivajo na naše gospodarstvo. V teh nemirnih časih lahko hitro pride do situacije, ko bi temeljne pravice iz delovnega razmerja postale ovira za razvoj gospodarstva. Nekatere politične stranke že mahajo z različnimi idejami, da je treba ukiniti dodatek za delovno dobo, plačan odmor za malico, nadomestilo za malico in nadomestilo za prevoz na delo in z dela ter zimski regres. Da bi delali manj, kot delamo danes, pa nihče noče niti slišati. Ideje o 30-urnem delovnem tednu, ki so bile pred kakim letom zelo žive in že v predlogu zakona o delovnih razmerjih, so bile hitro poteptane. Sindikati smo verjetno edini, ki se borimo za pravice delavcev in se bomo morali boriti tudi v prihodnje, da kot družba napredujemo. Prihajajoči prvomajski prazniki naj vsem prinesejo zavedanje, da je združevanje v sindikate zelo pomembno, še posebno v teh negotovih časih. Močnejši sindikati pomenijo več pravic in varnejšo prihodnost zaposlenih ter posledično boljše in lepše življenje. Ob 1. maju – prazniku dela vsem bralkam in bralcem Gorenjskega glasa v sindikatu iskreno čestitamo in želimo lepo praznovanje.