Kmetijstvo
Zakup državnih zemljišč
V Franciji in nato še v nekaterih drugih evropskih državah smo bili v preteklih dneh priča množičnim protestom, ki jih je marsikje zaznamovalo nasilje. Ob tem smo skoraj pozabili, da se je vse začelo z mirnimi protesti dijakov, ki so zahtevali boljše pogoje za izobraževanje. Nasilje je povsem zasenčilo njihove sicer povsem legitimne zahteve.
Nihče ne odobrava nasilnih izgredov in plenjenja, a zato ne smemo pozabiti, zakaj so se mladi sploh podali na ulice. Kot mama dveh najstnikov lahko povsem razumem njihovo zaskrbljenost za prihodnost, saj ta postaja vse bolj negotova in ponuja nič kaj prijetno podobo – od podnebnih sprememb do oboroževanja in povsem konkretnih problemov, kot sta negotovost zaposlitev v času umetne inteligence in stanovanjska problematika. Z vsem tem se lahko identificirajo tudi mladi v Sloveniji, zato se ne moremo pretvarjati, da se ne more zgoditi, da val (nasilnih) protestov ne bi mogel pljuskniti tudi k nam. Svet me ta čas spominja na tempirano bombo, pri kateri je vžigalna vrvica vse krajša. Za razliko od starejših, ki si želimo predvsem ohraniti stanje, kakršno je, je pogled mladih uprt v prihodnost. Priložnost imajo opazovati, kako se danes vedno najde dodaten denar za nakup orožja, posledično pa se krči denar za izobraževanje, znanost, kulturo …, kar nas vse oddaljuje od družbe, v kateri je prijetno živeti. Soočajo se s svetom, v katerem je vse manj solidarnosti in sodelovanja, zato občutek pripadnosti in slišanosti začnejo iskati na ulici. To pa zagotovo ni dobro za nikogar, saj se hitro zgodi, da se miroljubnim protestnikom pridružijo nasilne skupine, ki to izkoristijo za plenjenje, požiganje in uničevanje premoženja.
Tudi pri nas se mladi sprašujejo, kakšno prihodnost jim ponujamo, ko so stanovanja zanje vse težje dosegljiva, prve zaposlitve negotove, šolski sistem pa pogosto bolj usmerjen v pridobivanje ocen kot v znanje in ustvarjalnost. Tudi pri nas imajo mladi občutek, da se njihov glas ne sliši. Če želimo preprečiti, da bi nezadovoljstvo preraslo v jezo, jih moramo začeti poslušati, še preden stopijo na ulico. Odgovornost nas, odraslih, šol, občin in države je, da mlade začnemo jemati resno, da prisluhnemo njihovim stiskam. Mladih ne smemo podcenjevati – svoje zahteve znajo jasno izraziti, pri čemer ne zahtevajo idealnega sveta, ampak zgolj občutek, da imajo nanj vpliv. Če jim bomo ponudili le svarila pred nasiljem, ne pa tudi poti do sprememb, bomo zgrešili bistvo. Mir se namreč ne vzpostavi s policijskimi kordoni, temveč z zaupanjem, pravičnostjo in občutkom, da družba nikogar ne pušča za seboj.