Na vozniški izpit ne hodite le poskušat

Ljubljana – Rok Gerzevič je v Sektorju za voznike in vozniške izpite Javne agencije RS za varnost prometa vodja območja 2, ki zajema Ljubljano, Domžale, Kranj in Jesenice, hkrati pa kandidate tudi sam ocenjuje na izpitnih vožnjah.

Čakalne dobe na praktični del vozniškega izpita se po Sloveniji precej razlikujejo. Najdaljše so praviloma v večjih in bolj obremenjenih izpitnih lokacijah. Na posameznih območjih lahko kandidati na prost termin čakajo tudi več mesecev, medtem ko so drugod čakalne dobe občutno krajše.

Do čakalnih dob prihaja delno zaradi pomanjkanja kadra, saj sistem v precejšnji meri pomagajo vzdrževati upokojeni ocenjevalci, ki delo opravljajo pogodbeno, na čakalne vrste pa vpliva tudi pripravljenost kandidatov, saj ponavljanje izpita dodatno obremeni izpitne centre. Po podatkih agencije je lani sicer praktični del izpita opravljalo skoraj 22.600 kandidatov, v prvem poskusu je bilo uspešnih dobrih 12.100 oz. dobrih 53 odstotkov. Kandidati izpit sicer v povprečju opravljajo približno dvakrat. Kaj jim svetuje Gerzevič, preden poskusijo prvič?

Število ur se ne ocenjuje

Kot pravi sogovornik, naj se kandidati ne učijo za izpit, ampak za samostojno in varno vožnjo. »Na izpit se ne bi smelo hoditi poskušat. Če kandidat že pred prijavo razmišlja v smislu 'bom šel, pa bomo videli, mogoče bo uspelo', je to pogosto znak, da še ni pripravljen,« je pojasnil. Kot dodaja, se varčevanje pri urah vožnje ob ponavljanju izpitnih voženj na koncu pogosto izkaže za dražje.

Poudaril je, da število opravljenih ur ni merilo uspeha. »Prav nič ni sramotnega, če nekdo opravi 50 ali 60 ur usposabljanja in je po njih resnično pripravljen na samostojno vožnjo. Precej bolj skrb vzbujajoče je, če nekdo pride na izpit že pri 21. ali 25. uri, njegova vožnja pa jasno pokaže, da še ni pripravljen,« meni. Pomembno je razumeti tudi, da se število opravljenih ur nikjer ne ocenjuje. »Ljudje smo si različni in vsak potrebuje svoj čas, da postane varen in samostojen voznik,« je še dodal.

Pravi trenutek za prijavo po njegovih besedah določi učitelj vožnje, ki kandidata spremlja skozi celotno usposabljanje. Kandidatom pa predlaga tudi preizkus iskrenosti do samega sebe: naj pomislijo, kje bi jim bilo najtežje voziti – v središču mesta, na avtocesti ali ponoči. Če bi se tja brez večjega strahu odpeljali sami, je to dober znak. »Na izpit se gre takrat, ko je kandidat pripravljen sam prevzeti odgovornost za vozilo, zase in za vse druge udeležence v prometu,« je dodal.

Spremljevalec ni učitelj vožnje

Vožnja s spremljevalcem, ki je mogoča od 16. leta in po opravljenem predpisanem delu usposabljanja v šoli vožnje, je vse bolj razširjena. Gerzevič jo ocenjuje kot dobro priložnost za nabiranje kilometrov, a pri uspešnosti na izpitu učinka ne opažajo samodejno. Spremljevalec je ponekod le vpisan, dejanske vožnje pa je malo, nekatere spremljevalce je tudi strah sedeti ob kandidatu. »To je do neke mere razumljivo, vendar se ob tem postavlja vprašanje, kako dobro je bil kandidat pripravljen, preden je sploh začel voziti s spremljevalcem,« še dodaja sogovornik.

»Težava nastane predvsem takrat, ko se kandidata do te točke pripelje čim hitreje in z minimalnim številom ur, v ozadju pa je prepričanje: 'Saj ga bomo potem že mi naučili.' To ni pravi namen vožnje s spremljevalcem,« je opozoril. Ob tem priznava, da so tudi zelo dobri spremljevalci, pri katerih se dodatna kilometrina pozna. Pogreša pa, da bi se spremljevalci pred začetkom usedli v vozilo šole vožnje skupaj s kandidatom in učiteljem ter videli, kaj kandidat že zna.

Drugačni, ne slabši ali boljši

Po Gerzevičevih opažanjih vozniško dovoljenje za del mladih ne pomeni več toliko kot nekoč, saj jim je veliko dostopnega po telefonu. Razlika med kandidatom, ki si vožnje želi, in tistim, ki se je za izpit odločil zaradi staršev, je hitro opazna. Mladim iz manjših krajev dovoljenje pogosto pomeni več kot tistim v mestih z dobrim javnim prevozom.

Pri delu kandidatov opaža prepričanje, da je dovolj opraviti predpisani minim­um, in pomanjkanje samokritičnosti, saj se ob težavah hitro obrnejo na starše. Prednost današnjih mladih je domačnost s tehnologijo, ki pa po njegovem ne more nadomestiti zbranosti, predvidevanja in samostojnega odločanja.

»Zato težko rečemo, da so današnji mladi preprosto boljši ali slabši vozniki. So drugačni. Veliko je odvisno od njihove motivacije, okolja, pripravljenosti sprejeti kritiko in predvsem od tega, ali znajo realno oceniti svoje znanje ter prevzeti odgovornost za lastno vožnjo,« je sklenil.