Nobelove nagrade 2026

Vsak dan po ena

Podeljevanje Nobelovih nagrad poteka tako, da vsak dan, začenši s ponedeljkom, razglasijo po eno nagrado. V ponedeljek je kot prva na vrsti medicina. Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino letos prejmejo Američan Karl Deisseroth ter Nemca Peter Hegemann in Georg Nagel »za odkritja na področju svetlobno aktiviranih ionskih kanalov in optogenetike«. Gre za metodo, ki omogoča prikazovanje, kako živčne celice v možganih oblikujejo spomine, čustva in vedenje. V torek sledi fizika. Nobelovo nagrado za fiziko letos prejme Francis Halzen »za odločilne prispevke k delovanju observatorija nevtrinov IceCube in odkritju visokoenergijskih nevtrinov astrofizikalnega izvora«. Nevtrini so povsod, vendar so izjemno izmuzljivi. Skozi naša telesa, skozi vse ostalo, kar nas obdaja, in skozi Zemljo prehajajo, ne da bi to opazili. Zelo redko se posamezni nevtrino spopade z atomskim jedrom, kar omogoča, da jih z ustrezno opremo nekdo odkrije. V sredo sledi kemija. Nobelovo nagrado za kemijo prejmeta Francoz Henri B. Kagan in Japonec Kenso Soai »za odkritje nelinearnih učinkov in avtokatalize v asimetrični organski sintezi«. To večini seveda ne pove veliko, a so njuna odkritja izjemno pomembna za kemike, ki snujejo reakcije za proizvodnjo farmacevtskih izdelkov. V četrtek je na vrsti nagrada za književnost, ki je za nas, laike, najbolj zanimiva in razumljiva. Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme kanadska pesnica, esejistka, prevajalka, klasična filologinja in profesorica Anne Carson (1950), in sicer »za svoj drzni in izvirni opus, ki v igrivem dialogu s klasičnim izročilom ustvarja nove forme sodobne književnosti«. Kot je dejala sekretarka Švedske akademije Ingrid Carlberg, so Anne Carson ob novici ujeli na Islandiji, kjer je, kot je povedala, »poslušala veter«. V petek izvemo, da je prejemnica letošnje nagrade za mir Južnoafričanka Navanethem »Navi« Pillay, pravnica, ki je bila vrsto let sodnica Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice (2008–2014) ter predsednica Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando (ICTR). Pripomogla je, da so bili vojni zločini, zločini proti človečnosti in genocid kaznovani. In še ponedeljkova novica: Nobelovo nagrado za ekonomijo sta letos prejela Američana Robert E. Hall in Michael Woodford. »Letošnja nagrajenca sta razvila nove makroekonomske modele za učinkovitejše izvajanje stabilizacijske makroekonomske politike. Na podlagi teh modelov lahko pravočasni ukrepi fiskalne in monetarne politike zmanjšajo konjunkturne vzpone in padce v gospodarstvu.« (Vir: Delo in MMC RTV SLO) Nagrade bodo vsem nagrajencem tradicionalno podelili 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela. Še posebej pa razveseljuje dejstvo, ki sem ga poudaril že ob lanskih nagradah: da kljub vojnam, podnebnim katastrofam in človeški neumnosti znanstveniki in umetniki raziskujejo in ustvarjajo še naprej – kot da se ta svet ne bo nikoli končal. In tako je prav in dobro.

Nagrajenka za mir

Letos v ospredje postavimo nagrajenko za mir. »Navanethem 'Navi' Pillay, dolgoletna borka proti apartheidu v Južnoafriški republiki, ki je bila tudi osebna odvetnica Nelsona Mandele, pooseblja čisto idejo mednarodnega prava in mednarodnih institucij. Pri svojih petinosemdesetih letih je še vedno aktivna – v okviru Meddržavnega sodišča (ICJ) se ukvarja s tožbo proti Mjanmaru, ki je obtožen genocidnega ravnanja z muslimanskimi Rohingami. Sporočilo letošnje Nobelove nagrade, ki je končno zopet resneje osmišljena, je neposredno in temeljno: vojne zločine, zločine proti človečnosti in genocid, da, genocid, je treba obsoditi. V času, ko je genocid – globalno in lokalno – postal sprejemljivo orodje političnega delovanja, je to pomembno slišati. In neprestano ponavljati. Kajti genocid v Gazi se nadaljuje. Kajti vojni zločinci – od Moskve do Kartuma, od Tel Aviva do Washingtona – se počutijo vse bolj suverene in varne.« (Vir: Boštjan Videmšek v Delu.)

Pogum za resnico

Sklenimo z mislijo letošnje nagrajenke za mir Navi Pillay: »Zadnje, kar sem storila, je bilo, da sem predložila poročilo o Gazi, v katerem dogajanje tam opredeljujem kot genocid. Eden najpogostejših odzivov na poročilo je bil, da so pohvalili moj pogum. In lahko si predstavljate, kako presenečena sem bila. Zakaj bi potrebovali pogum, da poveste resnico?« (Vir: MMC RTV SLO) Ja, ampak je res tako: govoriti resnico je bilo slej ko prej pogumno in nevarno. Primerov skozi zgodovino, ki to potrjujejo, je veliko. In nič ne kaže, da bi bilo v prihodnje kaj drugače.