Zelena črta (»Green Line«), ki je med državljansko vojno v Libanonu razločevala vzhodni in zahodni del Bejruta, fotografija iz leta 1982. / Foto: Wikipedija

Zelena črta (»Green Line«), ki je med državljansko vojno v Libanonu razločevala vzhodni in zahodni del Bejruta, fotografija iz leta 1982 / Foto: Wikipedija

Oaze miru

Cel naslov tega članka bi se moral glasiti Oaze miru v puščavah vojne, a je predolg. To je naslov knjige, ki govori dobesedno o tem, o oazah miru. Taki sta bili denimo med jugoslovanskimi vojnami Tuzla
in Gorski Kotar …

Oaze miru v puščavah vojne

Omenjeni fenomen je raziskala hrvaška publicistka Valentina Otmačić. Navdihnila jo je raziskovalna izkušnja iz Libanona, države, ki že dolgo živi z izkušnjo državljanske vojne. »Sama sem se dolga leta, pravzaprav vse od vojne na Hrvaškem, ukvarjala s posledicami nasilja. /…/ Videla sem veliko posledic nasilja, pa tudi nacionalizma in delitev in podobnega. Videla sem, da ima nasilje precej podobne načine delovanja, še posebej način, ki ga politiki uporabljajo, da bi med ljudi zasejali strah, da bi dosegli svoje cilje, in kako lahko je ta strah pravzaprav podžigati. To počnejo tudi danes. Tudi danes, medtem ko se medve pogovarjava, se to dogaja na različnih koncih sveta, tako v naši bližnji soseščini kot v bolj oddaljenih krajih. Strah pred drugim, ki je običajno etnično, rasno ali nacionalno drugi, je odličen instrument, da ljudi uvedete v vojno. Kajti ko je ljudi strah, niso razumni in to je velik problem, od katerega se ne moremo umakniti. V Libanonu sem sodelovala pri projektu, ki se je ukvarjal s palestinskimi begunci v Libanonu ter kulturnimi in izobraževalnimi dejavnostmi v samih palestinskih taboriščih. Naravnost grozljivo je bilo videti, kako zelo so palestinski begunci diskriminirani, pa tudi kako dolgo že bivajo zunaj svoje države, kar je še ena posledica nasilja, ki jo čutijo generacije in generacije ljudi. Tudi sam Libanon je imel svojo tako imenovano državljansko vojno, v kateri so se ljudje razdelili podobno, kot so se pri nas razdelili na etnični osnovi. Tam so bili na različnih straneh suniti, šiiti, druzi in maroniti. Te strani so se pogosteje menjavale kot pri nas, vendar je bil sistem delitve enak. Torej, mi smo boljši od drugih, ti drugi pa so naši sovražniki in tveganje za nas. V Libanonu imam dobro prijateljico Mono Abboud, ki živi v določenem delu Bejruta, v stavbi, ki ima štiri nadstropja. Moja prijateljica je šiitka, prihaja iz družine šiitskih muslimanov. Nekega dne me je čisto po naključju vprašala, ali sem videla to in to sosedo, nakar sem rekla: 'Ali je to tista sunitka iz tretjega nadstropja?' Ona pa je rekla: 'Ne, ne, sunitka živi v drugem nadstropju. Ta je maronitka iz tretjega nadstropja,' kar se mi je zdelo simpatično, ker sem videla, da imamo v stavbi vse tri skupine. Zato sem ji v šali rekla, da imamo zagotovo v stavbi tudi druze, ona pa je rekla: 'Seveda, ti živijo v četrtem nadstropju.' In tako bi bila lahko ta stavba sama po sebi pravzaprav predmet raziskave. Toda zanimivo je bilo, ko sem jo vprašala: 'No, kako pa je bilo to med vojno?' Rekla je: 'Isto. Ljudje se tukaj, v tem delu Bejruta, niso razdelili.' Zame je bilo to nenavadno, ker kot tujci dobimo informacijo, da so se vsi razdelili in da se medsebojno ne prenesejo. Podobno kot tujci razmišljajo o nas. Tega mi ni znala razložiti. Rekla je samo: 'Pri nas se ljudje preprosto niso razdelili. V preostalem delu Bejruta so se, tukaj pa ne. Če hočeš, lahko o tem vprašaš ljudi, jaz te bom povezala z njimi. Mi tukaj že desetletja živimo skupaj.' Potem sem naredila manjšo raziskavo o sami stavbi in bila navdušena, ko sem videla, kako je solidarnost med ljudmi prevladala in je bila pripadnost tej skupnosti, tej mali štirinadstropni stavbi, močnejša od vsega drugega. Ljudje so se, namesto da bi drug drugega imeli za sovražnike, med seboj ščitili …«

Gorski kotar in Tuzla

Zakaj se je odločila prav za Gorski kotar in Tuzlo? Kaj je bilo tisto, kar je bilo pri odporu teh dveh skupnosti posebnega? »Želela sem se ukvarjati z uspešnimi primeri odpora … Na Hrvaškem je bila edina takšna skupnost, ki je bila zares tik ob frontni in ob bojni črti, skupnost Gorskega kotarja. V Bosni in Hercegovini se je žal vsa država razdelila po etničnih in nacionalnih pripadnostih. Prav zaradi tega se je toliko ljudi razseljevalo in bežalo. Imeli smo odpore v različnih mestih. Sarajevo se je nekaj časa branilo pred nadlogo nacionalizma, vendar je bila Tuzla pravzaprav edino mesto, ki mu je to uspelo.« (Vir: intervju Petre Metrc z Valentino Otmačić na MMC RTV SLO)

Pravi junaki niso vojaki

Za ohranjanje miru so najbolj zaslužni miroljubni posamezniki, ki so ostali anonimni. »Veliko lažje se je vojskovati kot ustvarjati mir, še posebej v vojnih okoliščinah. Če bi sledili vojni, namesto miru, bi bili danes junaki, dobili bi različne ugodnosti, znašli bi se v zgodovinskih knjigah in podobno. Ničesar od tega danes ni. Njihovo delovanje je bilo junaško in do danes ostaja neprepoznano.« Ja, to je to. Treba je tvegati in živeti svoje prepričanje, ustvarjati oaze miru v puščavah vojne, a prav to je nevarno.